Via Negativa vs. Tim Etchells

JACOPO LANTERI, 27 November 2007, Arteatro contaminazioni, Exibart (fragment)

Zapustili smo jih pred dvema letoma na Beneškem Bienalu s požrešnostjo in pohlepom, smrtna greha, povezana s hrano in denarjem. Našli smo jih na skoraj razmesarjeni sceni, mestu prezentacije in ne reprezentacije. In jih najdemo danes, odrasle in premetene na Vie scena contemporanea festivalu v Modeni s predstavo 4 smrti, ki razmišlja o zavisti. Govorimo o slovenskem gledališko-performativnem projektu, vodi ga Bojan Jablanovec, Via Negativa, ki od leta 2002 programsko raziskuje sedem smrtnih grehov. Končni rezultat je predviden za leto 2009, ko bo skupina, spremenjena v Vio Novo, predstavila pretočni performans z najboljšim materialom dolge »grešne« poti.

Če na poti vsakega umetnika pride trenutek frontalnega soočenja s svojim učiteljem, je performans 4 smrti zgrajena na tem esencialnem ustvarjalnem prehodu. Je javna in simbolična usmrtitev štirih »očetov«, ki so inspiracija okvira novega dela Vie Negative: Pina Bausch, Tim Etchell, La Ribot in Marina Abramović. Štirje mednarodno slavni umetniki, ki so skozi leta spodbujali skupino, toda njihov uspeh, velike ideje in veliki realizirani projekti so sčasoma, postali vsak na svoj način tudi predmet zavisti. In če je ironična akcija o osamljeni smrti verižna kadilke Pine Bausch na liniji z znakovno elementarnostjo predhodnih predstav, se klima spremeni s prostorom, posvečenim Timu Etchellsu. Preidemo na kroniko intimnih elementov iz življenja umatnika ali na detaljno razlago njegove poziciji napram realnemu in kreaciji. Izvemo, da ima Tim Etchells resne probleme s srcem ali pa, da je bila La Ribot prvi, ki je teoretizirala koncept prezentacije vs. reprezentacije.

V zadnji akciji se zgodi nadaljni prehod. Ni več osebnih zgodb, ne intimnih posebnosti. Preidemo na čisto predelavo, na čisti faksimil. Izbor pade na zgodovinski performans Marine Abramović z Ulayem, v katerem se ponavljajoče klofutata, z eno samo razliko: tukaj je performerka sama, gola, v središču scene. V tej akciji, slečeni konteksta in vsakega odnosa s sezono body arta, se plastijo mnogoteri pomeni in možnosti branja: od uboja učitelja preko mehanizma rekonstrukcije in remakea, pa tudi, obratno, ekstremen tribut njegovemu delu; in še volja in želja samo-bičanja zaradi izvršenega pregreška. Sindrom Salieria, pripeljan do skrajnih posledic. Vreden konec predstave, ki dokazuje dovršenost dela in pomembno umetniško rast slovenske skupine.