ti veš, da mi vemo in mi vemo, da ti veš,
da smo pred tabo zaradi vprašanj, ne zaradi odgovorov. Verjamemo, da v teater prihajaš zaradi enakih razlogov kot mi: tukaj se nam ni treba pretvarjati, da poznamo odgovore, tukaj so pomembna samo vprašanja. Ti veš, da mi vemo (in mi vemo, da ti veš), da je smisel teh vprašanj samo v tem, da si jih postavljamo vedno znova in predvsem v tem, kako si jih postavljamo.
Verjetno prihajaš,
da bi opazovala, kako se lomimo pod temi vprašanji in kako nam vedno znova spodleti z odgovori. Verjetno te zanima, s kakšnimi razlogi se spuščamo v to igro in kako jo bomo odigrali. Dve poti sta: da te potopimo v mrak in te očaramo z veščinami in fascinantnimi podobami (da te zapeljemo z iluzijo odgovora), ali da igramo igro z realnim. Pred tabo hočemo biti realni in vztrajamo, da si tudi ti realna pred nami. Pri igri z realnim je pomembno, da ti veš, kar vemo mi in da mi vemo, kar veš ti. To je igra, v kateri je prvo pravilo: nikoli ne pozabi, da igramo igro.
To ni niti nova niti originalna igra.
To je igra polna trikov in prevar. Če realno hočeva izigrati, potem morava igrati oba: ti igraš gledalce in mi igramo igralce. Če ni igre, potem ni realnega in če ni realnega, potem ni ničesar. To je igra, v kateri si ne smeva dovoliti, da bi naju vprašanje s svojim odgovorom vrglo na finto – ker ti veš, da mi vemo in mi vemo, da ti veš, da odgovora ni.