Via negativa v našem delu pomeni princip redukcije teatra na razmerje med gledalcem in izvajalcem, s katerim se osredotočamo na temeljne gledališke principe, ki to razmerje vzpostavljajo in dinamizirajo in ki nam pomaga razumeti, kaj je (oziroma kaj ni) bistvo tega razmerja.
Pojem izvira iz negativne teologije, ki za razliko od uveljavljene teološke prakse (ki govori o tem, kaj bog je), poskuša zaobjeti pojem boga po negativni poti (via negativa), torej z definicijo tega, kar bog ni oziroma, kar bog ne more biti. Koncept, ki je nastal v poznem petem stoletju, temelji na predpostavki, da je pojem božjega nedosegljiv človeški izkušnji in umevanju, zato lahko boga mislimo samo skozi tisto, česar o bogu zagotovo ni mogoče reči. V gledališče je pojem via negativa uvedel poljski režiser in reformator gledališča Jerzy Grotowski, ki je z njim poimenoval metodo urjenja igralca, s katero naj bi predvsem odkrival in premagoval ovire, ki mu preprečujejo, da bi dosegel popolno psihofizično skladnost. Vendar niti teološka vprašanja niti igralske tehnike niso področja našega interesa.