Ustvarjalci


VN je projekt odprtega tipa. To pomeni, da nismo skupina z omejenim številom stalnih članov. Z vsakim novim projektom kdo na novo pride ali odide. Na tem seznamu so vsi tisti, ki redno sodelujejo v projektih VN in ki trenutno nastopajo v performansih.

Ustvarjalci
BOJAN JABLANOVEC, umetniški vodja, režiser
KATARINA STEGNAR, performerka
GREGA ZORC, performer
MARKO MANDIĆ, performer
BORIS KADIN, performer
BARBARA KUKOVEC, performerka
KRISTIAN AL DROUBI, performer
UROŠ KAURIN, performer
JAKA LAH, performer
PRIMOŽ BEZJAK, performer
NATAŠA ŽIVKOVIĆ, performerka
BOJANA KUNST, teoretičarka, predavateljica
BLAŽ LUKAN, teoretik, predavatelj
TOMAŽ GROM, glasbenik
ANITA WACH, performerka
MAGDALENA TUKA, performerka
MARIE-LOUISE STENTEBJERG, performerka
DARKO JAPELJ, performer
ROK MATEK, performer
PETRA ZANKI, performerka
BARBARA MATIJEVIĆ, performerka
SANELA MILOŠEVIĆ, performerka
PETRA GOVC, performerka
MATEJA PUCKO, performerka
MATEJ RECER, performer
DYLAN TIGHE, performer

Producentka
ŠPELA TROŠT

Sodelavci
Marcandrea Bragalini: fotograf
Igor Remeta, lučna in odrska tehnika
Janko Oven, lučna in odrska tehnika
Tone Stojko: video produkcija, Podok Teater
Žare Kerin: grafični oblikovalec, Futura DDB
Appoteka: spletna stran VN

Bojan Jablanovec

Gledališki režiser, ustanovitelj in umetniški vodja projekta Via Negativa, diplomiral leta 1988 na ljubljanski AGRFT, v letih od 1993 do 1999 režiral v večini slovenskih repertoarnih gledališč, v obdobju 1997/99 poučeval kot asistent stažist za gledališko režijo in igro na AGRFT Ljubljana. 1999 prekine z režijsko prakso v slovenskih repertoarnih gledališčih in se posveti raziskavi gledališča. Osredotoča se predvsem na oblikovanje procesa, ki naj izvajalca učinkovito pripelje do avtorske kreacije – torej da postane scenski umetnik, ki na odru stoji s svojo izjavo, s svojim telesom in s svojim smislom. 2002 ustanovi mednarodni projekt sodobne scenske umetnosti Via Negativa. Od 2002 do 2008 se s soustvarjalci vsako leto osredotoča na enega izmed smrtnih grehov (jeza, požrešnost, pohlep, pohota, lenoba, zavist in napuh), kot na bazični agens, ki formira scensko akcijo in razmerje do gledalca. Gledališče ga v prvi vrsti zanima kot medij komunikacije in ne estetizacije. S pomočjo metode redukcije raziskuje razmerje med izvajalcem in gledalcem in na vprašanje realnega v tem odnosu.

CV v celoti