Serija performansov
Pod skupnim naslovom Nerazrešljivo se lotevamo nerazrešljivih paradoksov, ki v jedru strukturirajo dinamiko sodobne družbe in eksistenco posameznika. Gre za pojme, ideje oziroma koncepte, ki predstavljajo nekakšna referenčna oporišča novoveškega samozavedanja (resnica, sreča, svoboda, razum, pravica, smrt, enakopravnost, bog itd.), s katerimi smo izkustveno v nenehnem konfliktu. Definicije takšnih pojmov so zelo tanke in zmuzljive, vsak družbeni sistem jih išče znotraj svojega sistema vrednot, pri tem pa, v optiki historične zavesti, nikoli ne gre za dokončne odgovore, temveč zmeraj le za dogovor glede konceptov, ki obveljajo v določenem zgodovinskem kontekstu in ki ga pogojuje razvoj znanosti, religije in umetnosti. Zmeraj gre za ideologijo – to je nerazrešljivo.
Sama tema (ki je sicer dokaj “klasična”) nas v estetsko-formalnem smislu napeljuje nazaj v gledališče kot “klasični” medij preigravanja različnih vlog, v katerem so dualizmi Ideja-Materija, Duh-Telo, Življenje-Smrt, Subjekt-Objekt, Moški-Ženska, Resnica-Laž, Realnost-Iluzija itd v stalni napetosti in konfliktu. Gledališče razumemo kot medij, kot umetniško orodje, ki je zaradi teh nerazrešljivosti nastalo in ki tudi danes zaradi teh nerazrešljivosti še zmeraj ostaja smiselno, aktualno in zanimivo. Preigravanje različnih vlog, stalna napetost med Subjektom/Imaginarnim in Objektom/Realnim, večna potreba po veri v Boga/Prihodnost/Srečo/Dobroto/Uspeh, z drugo besedo v Iluzijo, so bazično ustvarjalno polje (konvencija) tako “klasičnega teatra” kot sodobne scenske umetnosti. Estetski “spori” se nam pri tem zdijo precej banalni.
Obstaja pa še en, zelo pomemben razlog, zakaj začenjamo z novo tematsko serijo performansov. Naš cilj ni več problematizacija medija (gledališča, sodobne scenske umetnosti, performansa itd) ali preizpraševanje položaja in smisla umetnika v postindustrijski družbi ter njegovega razmerja s konzumentom sodobne umetnosti. S serijo performansov Via Nova je naš krog avtorefleksije sklenjen – glede tega smo povedali veliko in naveličani smo govoriti o tem. Kar ne pomeni, da o tem ni mogoče ničesar več reči ali da o sebi ne bomo več govorili.