Barbara Orel: Obrazi pohote
»Smisel ni v prikazovanju šokantnega, temveč v preiskovanju dinamike odnosov med vsemi prisotnimi. Pohota je le izhodišče za študijo procesa zaznavanja, igre pogleda in odnosa med vidnim – prikazanim dogodkom in nevidnim – podobo, ki jo sproži v gledalcu. Bi ne bi ne izpolnjuje pričakovanj »klasičnega« gledališkega gledalca, saj mu nalaga odgovornost za izvedbo tega premišljeno strukturiranega odprtega dela, obenem pa mu omogoča izjemno izkušnjo, da na svoji koži občuti tudi temeljna vprašanja uprizoritvenih umetnosti.« (Dnevnik Ljubljana, 27. december 2005)
Blaž Lukan: Tretje telo
Ko je igralec Marko Mandić na nedavni premieri predstave Bi ne bi v svojem prizoru »po nemarnem« citiral spodaj podpisanega, sem bližnjim (v šali) rekel: »Bo že še videl, kaj pomeni javno citirati kritika …« No, obljuba dela dolg! (Delo Ljubljana, 27. december 2005)
Barbara Orel: Izza očesne mrežnice
Konfiguracija percepcije v sodobnem slovenskem gledališču. Razprava o predstavi Bi ne bi, Maska Ljubljana, 2006 (Zbirka Transformacije, odlomek)
Blaž Lukan: Malo bi, malo pa tudi ne bi
“Četrti smrtni greh, ki ga obravnava Via negativa, serija uprizoritev po zamisli Bojana Jablanovca, je pohota, predstava na to pregrešno temo pa nosi naslov Bi ne bi. Brez ločil, kot dvojna apologija »bi« oziroma želje in hkrati njeno zanikanje, ki stoji med njima – po vsem sodeč adekvatna zastavitev delikatne teme, ki je v gledališču seveda videti drugače kakor v svoji teoretski (lacanovski) različici. Tega se Jablanovec s svojimi izvajalci nenehno zaveda. Pohoto namreč uprizarja v živo, z živimi ljudmi, ki v prostoru predstavljajo vsak svojo zgodbo oziroma asociacije na njeno temo, in še več: ti živi ljudje so igralci, ki za razliko od gledalcev, s katerimi so od samega začetka predstave […] v nenehnem interaktivnem odnosu, »sebe« v dogodku igrajo. Tema meje, ki jo ima projekt Via negativa zapisano v »manifestu«, namreč raziskovanje igre kot take, je v Bi ne bi morda najočitnejša doslej: ponazorimo jo s prizorom, v katerem Marko Mandić poskuša na odru ejakulirati, pa tega ne more niti kot »vloga« niti kot »Marko Mandić«, se pravi da je oder oziroma navzočnost občinstva tista temeljna blokada, ki mu preprečuje izraziti tako svojo »ejakulatorsko« vlogo kot tudi nekaj, kar v resnici »je«, torej nekaj, česar ne more obvladati, nekaj, zaradi česar je in kar je tudi večje od njega …” (Delo Ljubljana, 20. december 2005)
Marina Apollonio: Se di sesso si deve parlare anche a…
“Dobri igralci (pod režijskim vodstvom Bojana Jablanovca), ki od sprejema gostov, pripravljenega kot pravi party, iščejo pozornost občinstva in ga počasi korak za korakom pripravijo, da se razstavi na način, ki si ga zagotovo nihče od obiskovalcev ni niti predstavljal, ko je vstopal v dvorano.” (Gradisca d’Isonzo, 18. september 2006)