Obrazi pohote

BARBARA OREL, 27. december 2005, Dnevnik Ljubljana

Vonj po (hotljivi) raziskavi (odlomek)

Bojan Jablanovec se v sedemletnem projektu Via negativa, raziskavi sedmih smrtnih grehov, odpoveduje gledališču kot umetnosti predstavljanja in ustvarjanja odrske iluzije. Če so prvi trije gledališki dogodki potekali na križišču med klasičnim gledališčem in performansom ter se zato gibali na varljivem robu med fikcijo in realnostjo, raziskava pohote scela pristane v polju realnega. V Bi ne bi režiser organizira peflormativno (negledališko) igro, ki nagovarja gledalce kot spolna bitja in jih vabi (najprej ob glasbi, jagodah in vinu – kot na zabavi), da se pridružijo performerjem v doživljanju svojih najbolj hotljivih želja. Nastopajoči z iznajdljivimi (pasivno-agresivnimi) postopki poskušajo obiskovalce zaplesti v igro (brez njihove udeležbe je ni mogoče izpeljati) in se pri tem dosledno držijo načela: če človek zavrne sodelovanje, nanj ne pritiskajo in mu prepustijo vlogo opazovalca. Vendar njegov položaj ni voyeurski, saj je v razsvetljeni dvorani Stare elektrarne ves čas na očeh performerjev in drugih gledalcev. Igro pogleda že na začetku vzpostavi Barbara Matijević, ko s slačenjem zapeljuje občinstvo, potem pa razkrita sede na stol in si nas izza sončnih očal skrivaj ogleduje. Pozornost je usmerjena v tiste situacije, v katerih posameznik ne more več obvladovati svojega seksualnega gona in potešitev postane nevzdržna nuja. Toda kaj se zgodi, ko je intimna želja razkazovana v javnem prostoru? To je ključno vprašanje. Performer (pa tudi njegov so-igralec gledalec) se ne znajde le pred dilemo o potlačitvi ali potešitvi želje, temveč se izpostavi pogledu drugega in tako trči na oviro pri izpolnjevanju želje. Najbrž prav to s podob pohote ožame veliko mero poželjivosti. A vir dražljivosti in uprizoritvenega smisla je nekje drugje, v napetosti med pokazanim in namerno zakritim dejanjem (Branko Jordan si s posamezniki izmenjuje SMS sporočila, do katerih drugi nimajo dostopa; ko si Katarina Stegnar izbere svojega gledalca, ga odpelje iz dvorane; Marko Mandić gol masturbira pred nami, a njegovo mednožje je zakrito; ko sanela Milošević animira penisa dveh prostovoljcev, ju gledamo v hrbet). Na torkovi ponovitvi smo bili (skoraj) priče eni najbolj nevarnih bodiartističnih akcij pri nas: ko je gledalka že držala kladivo nad penisom Kristiana Al Droubija, ko ji je ta zagotavljal, da ima vse pod nadzorom in naj le zamahne in pribije organ z žebljem na deščico, se je iz občinstva oglasila gledalka in prekinila akcijo. Smisel ni v prikazovanju šokantnega, temveč v preiskovanju dinamike odnosov med vsemi prisotnimi. Pohota je le izhodišče za študijo procesa zaznavanja, igre pogleda in odnosa med vidnim – prikazanim dogodkom in nevidnim – podobo, ki jo sproži v gledalcu. Bi ne bi ne izpolnjuje pričakovanj »klasičnega« gledališkega gledalca, saj mu nalaga odgovornost za izvedbo tega premišljeno strukturiranega odprtega dela, obenem pa mu omogoča izjemno izkušnjo, da na svoji koži občuti tudi temeljna vprašanja uprizoritvenih umetnosti.