Marina Gržinić: Reartikulacija zgodovine performansa
“Incasso govori o ljubezni, še bolj pa o golem življenju, o življenju brez oblike, ki nastane, potem ko je življenje vsakega nastopajočega razgaljeno pred občinstvom. Rezultat je trk »dobrega in golega življenja«; oba sta postavljena v delo znotraj postfordistične kapitalistične oblike proizvodnje. V procesu globalne kapitalistične proizvodnje je življenje sámo primarni vir delovne sile globalnega kapitalizma. Naša podreditev kapitalističnemu stroju poteka prek negotovosti, marginalnosti, nenehnega strahu za preživetje in sodobne (ne)možnosti fiksnih oblik dela. Negotovost življenja je povezana z negotovostjo dela; ta ni le osrednja tema sodobne biopolitike, temveč tudi sodobnih gledaliških praks.” (Maska Ljubljana XX/92-93, 2005)
Piersandra di Matteo: Via Negativa / Incasso
“Če nas je sodobni spektakel s pomočjo decoupagea in multimedialne hibridnosti navadil na vizualno provokacijo, nam gledališka scena z vzhoda z močjo dobesednosti scenskih elementov v funkciji redukcije na minimalno teatralno gesto vedno znova kaže, kako se izogiba scenskemu iluzionizmu. To še toliko bolj velja za mlado slovensko formacijo Via Negativa, ki raziskuje osnove teatralnosti in združuje performativne post-dramatske strategije s tradicionalističnimi scenskimi konvencijami.“ (Exibart 18. april 2006)
I. Burić: Telo kao duša
“Dekonstrukcija tradicionalnega teatra (in ne samo teatra, temveč umetnosti nasploh), predstava, razgaljena v vsakem pomenu te besede, dosledno izvaja ironijo in refleksijo pozicije biti živ v svetu.” (Dnevnik Novi Sad 28. junij 2005)
Valeria Ottolenghi: L’odore dei soldi alla kermesse del Lenz
“Mejno delo z več raziskavami, ne le teatrsko. Spravlja nas v smeh in izvablja nasmehe, prav tako pa opozori na iskreno tesnobo, da bi konkretno odkrilo, kako zelo težko je živeti od ustvarjanja umetnosti. Star problem, večen, in kot se zdi nerešljiv.” (Gazzetta di Parma oktober 2005)
Blaž Lukan: Nataša in Katarina
»…kot voditeljica protokola [Katarina Stegnar] v Inkasu, tej zabavno-boleči vivisekciji enega izmed sedmih smrtnih grehov, pohlepa, kjer gledalcu, pred katerim se – v skladu z neusmiljeno logiko predstave – do kraja (lahko bi rekli do krvi) razgali, zastavi niz temeljnih vprašanj, zaradi katerih se nenadoma znajde pred njo bolj gol, kot je ona sama.« (Delo Ljubljana 29. december 2004)
Ana Perne: Denar kot scenski material
»Odrska raziskava sle po imetju, ki hkrati obravnava finančno plat umetnika in umetnine, je v dosedanjem procesu Jablanovčevega projekta (po ukvarjanju z Jezo in požrešnostjo) najbolj dodelana, v predstavitvi tematike domišljena, v ponazoritvi skrajno drzna, vendar vseskozi podajajoča utemeljitev za svoja dejanja.« (Finance Ljubljana 21. december 2004)
Petra Pogorevc: Uprizarjanje robov
“Ob prihodu v dvorano vsak gledalec pooblaščeni Špeli Trošt izroči poljubno vsoto denarja. V blagajno pred njo romajo bankovci in kovanci, tolarji in devize, celo žetoni in gumbi. Ona jih zloži, sešteje in gledalcem oznani končno vsoto, nato pa zbrani inkaso prepusti izvajalcem… Izvajalci v nadaljevanju večera prihajajo na prizorišče in segajo v blagajno, kovanci in bankovci pa so od tega trenutka dalje vrženi v proces, ki bi ga inšpektorji in pravniki najbrž prepoznali kot objestno norost ali kaznivo dejanje: denar se bo iz njega v večini primerov izvlekel poškodovan ali uničen, obenem pa cepljen z novim pomenom oziroma vrednostjo, ki ju bo dobil spričo udeležbe v umetniškem procesu… Matej Recer razglablja o svoji obsesiji z dragimi konjički, za katere je doslej »pokuril« na kupe denarja: obrabljena metafora doživi svojo dobesedno realizacijo. Sanela Milošević očisti bankovec z vato in alkoholom ter si ga, ker so jo doma obsedeno svarili pred umazanimi rokami, po katerih se valjajo bankovci, v izogib bacilom vtakne v svojo vagino… Petra Govc pove zgodbo o pohlepu, ki ga zbudi delitev hiše: da bi pred sestro uveljavila lastne pravice, svoj kupček bankovcev uporniško markira s curkom urina: »Ni važno, kako zgleda, važen je princip.« Mateja Pucko pripoveduje o moškem, na katerem ljubi samo njegov denar; tačas ko si tlači v usta bankovce in kovance, momlja poročno prisego na njih upodobljenim figuram… Performans se zaključi v duhu zabavne razprodaje ožganih, oslinjenih, razcefranih in pomokrenih artefaktov, ki jih izvajalci prinesejo na prizorišče v plastičnih vrečkah, jih opremijo z avtogrami in jih katapultirajo na trg.” (Sodobnost Ljubljana, št. 1, 2005)