Marina Gržinić: Novi performativnosti in procesualnosti naproti
“V tem gledališkem delu se spekter različnih dramskih oseb poveže v “bando” slabo delujočih identitet. Konvencionalnosti se izmaknejo tako, da dokončno zavzamejo status igralcev. Osnova vsega je zmotno prepoznanje (mis-recognition) identitete: monologi se prepletajo s prikritimi bežnimi pogledi v publiko. Ali pa igralci gledalce nagovorijo neposredno in jih celo duhovito izzivajo, z njimi vzpostavijo stik, a rezultat je popolna panika, nobenega spomina! Tu delujejo sile med občinstvom in gledališčem: igralci nakazujejo družbeno in kulturno spremembo, ki izhaja iz modernističnega gledališkega diskurza.” (Maska Ljubljana XVIII/2-3 (80-81), pomlad-poletje 2003)
Blaž Lukan: Kdo igra mojo vlogo?
“Serija ontoloških gledaliških in eksistencialnih vprašanj je izrečena gledališko artikulirano, razločno in nedvoumno; razen zaključnega prizora (in morda podnaslova celotnega dogodka – Izhodiščna točka: jeza – ki je rabil avtorjem kot izhodišče, vendar ga je izvedba presegla) odlikujejo predstavo pregleden načrt, jasno stališče, prava mera distanciranega humorja na lasten račun, premišljeno ravnovesje med vnaprej pripravljenim in hipnim, obvladan timing in prijazno razmerje, ki ga vzpostavi z občinstvom.” (Delo Ljubljana 29. november 2002)
Primož Jesenko: Galerijska protipot
Razprava o predstavi Izhodiščna točka: Jeza, Ljubljana 2003
Gregor Butala: Sozvočje izpeljav
“Ti mini-performansi namreč povsem dobro stojijo tudi sami zase, obenem pa jih ne povezuje zgolj konceptualno izhodišče ali podobnost forme; umestitev v šestero sosednjih prostorov kljub navidezni ločenosti paradoksalno konstituira občutek integracije, vsaj s tem, da pogled včasih zajame več kot eno sobo in se ob spremljanju nastopa vanj mešajo zvoki iz drugih, za končni preplet pa poskrbi zadnja od ponovitev, ko nastopajoči zamenjajo svoja mesta, s tem pa tudi vloge.” (Dnevnik Ljubljana, 2. december 2002)
Klemen Fele: Via Negativa v Moderni galeriji
“Zamenjava gledališkega odra z galerijskim prostorom razširi običajni gledališki kod. Ukvarja se s temeljnimi vprašanji igralca, ki je stalno izpostavljen nevarnosti, da ga njegov lasten lik požre. Ker nastopajoči predstavljajo sami sebe, se zdi, kot da bi tej nevarnosti ušli. Predmeti, s katerimi spletajo svoje zgodbe, so kot sledi, ki naj bi nas privedle nazaj k izvorni gledališki situaciji, k ritualu. Gledalcu pa sta ponujena občutek prostosti in možnosti izbire.” (Finance Ljubljana, 2002)