Še

Primož Jesenko: Lucidna norost s stališčem

“Meja med igro in norostjo je v teh nadrealnih, sanjskih čutnih podobah zabrisana – vendar je to stanje lucidne norosti, premišljene in prodorne. To je norost, ki ima noge. In možgane. In stališče, interpretativno odprto. Toda iz te norosti izide (pri Govčevi ali Zorcu) tudi poezija, to pa je povsem artaudovska izkušnja. Na teh mestih je ugodje gledanja v Še nadgrajeno. Na dlani je, da ta originalni »mladi« projekt vnese absolutno svežino v stvarnost takoimenovanih »varnih« kreativnih pristopov. Ker hierarhije med gledališčem kot ‘tekstom’ in naziranjem ‘gledališča kot gledališče’ ne zna več misliti. Izvirno.” (Delo Ljubljana 2. december 2003)

Mojca Puncer: Teatralizirana požrešnost: Via Negativa: Še

Razprava o predstavi Še, Maska Ljubljana, 2004

Gregor Butala: Gledališče a la carte

»Kar po temeljiti redukciji gledaliških znakov ostane, je skupek igralskih nastopov v najčistejši obliki in še te bi lahko kvečjemu pogojno označili za »igro«: kolikor so podlaga tega scenskega dogodka zgolj igralci s svojimi duševnimi vsebinami, ki občinstvu ne poskušajo predstaviti nič drugega razen drobcev sebe, kratkih stikov v lastni identiteti, so tudi njihovi posamezni nastopi le osebne, enkrat manj, drugič izrazito intimne izpovedi, tako ali drugače povezane z njihovim odnosom do obravnavanega greha. Ne gre torej za »igranje«, temveč bolj za »postavljanje na ogled«; primernejši izraz od predstave bi bil zato morda (samo)predstavitev ali pa kar- razstava.« (Dnevnik Ljubljana 1. december 2003)

Klemen Fele: Po jezi prihaja požrešnost

“Dogajanje na odru ne zapolni samo vizualni in slušni kanal, ampak je zaradi obilja hrane nasičen predvsem z vonji. Hrano, ki so ji izpostavljeni ustvarjalci, je možno razporediti v različne nize, predmeti se ponavljajo v serijah, ideja pa je v vsakem prizoru seveda izvirna. Izpostaviti velja nastop Petre Govc Bela smrt, ki sebe transformira v zdravju škodljivo pecivo, poruši razmerja med zunaj in znotraj, ter pokaže na norost prehranjevalnih režimov.” (Finance Ljubljana 26. december 2003)

Anja Golob: Moja štruca je lahko copat

»Vendar pa ima ŠE eno ključno lastnost, absolutno nujno za vsako gledališče (a drugje vedno pogosteje pogrešano) – čisto veselje do igre oziroma ob njej. Podobna otroški igri enostavno navduši, ko v sebi večkrat izkaže primarno čudenje nad svetom – in igralci jo igrajo tako, da jih je »veselje pogledati.« (Večer Maribor 26. november 2003)

Hrvoje Ivanković: Čudo slovenske alternative

Ne dvomim, da bodo dosežki in odkritja tega projekta obogatili nekatere gledališke teoretike s precejšnjim izkustvom. Toda glede tega bi bilo zelo zanimivo narediti tudi študijo o vzdržljivosti gledalca, soočenega s scenskim dogajanjem, ki deklarativno zapira vse komunikacijske kanale in sadistično strastno uživa na piedestalu svoje samozadostnosti. In v trenutku, ko je to čudo slovenske alternative prišlo iz svojega laboratorija, je ta prestol nedvomno zasedlo. (Jutarnji list Zagreb, 26. junij 2004)