Na festivalu Komm'n'act:
štirje mrtvi in eno navdušenje

Pascal Bély, maj 2009, www.festivalier.net

K nam prihajajo iz Slovenije. Z njimi je gledališče “fun”. Predstavijo se kot performerji in nam že ploskajo, gostoljubni in zapeljivi, da bi ustvarili zaupanje. Po teh “ljubezenskih” preliminarijah se predstava “Štiri smrti” lahko nadaljuje. Velik video ekran v globini odra prikazuje eno za drugo fotografije štirih izjemnih evropskih umetnikov (Pina Bausch, Tim Etchells, La Ribot in Marina Abramovic). Igralec za vsakega od njih na odru uprizori njihovo agonijo in izginotje. Med podobo “izginulega” in performansom igralcev smo mi: publika, “na delu”.

Zakaj naša prisotnost sploh ni počitek. Med trenutki tišine (ki so dobrodošli za prostor, ki se odpira domišljiji in poslušanju naših občutenj) in scenskimi zamenjavami (kjer “balet” treh čistilk, ki počistijo sceno med posameznimi slikami, simbolizira ponižnost vsakega umetniškega dejanja), interpretiramo našo vlogo. Pod pogojem, da sprejememo razmerje, ki nam ga ti umetniki predlagajo. Če oni igrajo “lažno”, ali si mi želimo delati na “resničnem” našega pogleda na predstavo in na to, kar sporoča? Ali si želimo živeti to ljubezensko vez prek posredovanja “performerjev”? Z vključevanjem angažiranosti in radikalnosti predlogov štirih umetnikov v predstavo, nas Grega Zorc, Katarina Stegnar, Barbara Kukovec in Petra Zanki vabijo k prevpraševanju našega odnosa do umetnosti (kaj vidimo?) in do mesta gledalca (zakaj sem nocoj tukaj?). Tovrstna namera ni novost, spomnimo se le “Show must go on” koreografa Jérôma Bela ali zadnjih stvaritev Maguya Marina. S to razliko, da je tukaj razmerje med njimi in nami predstava sama. Brezmejna ljubezenska vez s Pino Bausch, brutalna in nadmočna s Timom Etchellsom, provokantna z La Ribot, nasilna in nora ljubezenska vez z Marino Abramović.

Predstava je torej tu: občutiti, živeti to ljubezensko razmerje z umetniki, brez enotnosti prostora in časa (iz enega sveta v drugi svet prehajamo v komaj dvajsetih minutah). Ljubezen kot pooblaščenec prek umetniškega procesa neke predstave. Soočeni s kompleksnostjo tovrstnega razmerja, štirje performerji nikoli ne zapadejo v demagogijo in enostavni patos. Pogosto ganljivo, včasih zabavno, ter popolnoma spoštljivo do naše pozicije. Kot posebno sem občutil razmerje, ki ga imam do Pine Bausch in podoživel stik z Marino Abramovic z avignonskega festivala leta 2005. Lahko sem preizprašal moj pogled na predstavo La Ribot, videno na zadnjem Montpellier Danse. Ničesar niso potemtakem uzurpirali; naredili so lepo pedagoško delo za tiste, ki teh umetnikov ne poznajo.

Vseeno pa lahko obžalujemo, da niso odprli prostora (osebno bi imel raje dvojni, bifrontalni dispozitiv) in da s strani festivala Komm’n'act ni bilo organiziranega časa za izmenjavo in pogovor med gledalci po predstavi, ob kozarčku v Montévidéu, ki je navsezadnje prijetno družaben prostor. Med svežino in odprtostjo slovenskega umetniškega kolektiva ter našo, značilno francosko težavo pri ustvarjanju kreativne vezi, smo bili priča predstavi, na katero bi bil ta festival lahko ponosen.