Samoironija, polna znoja

IRMELA Kästner, 10. marec 2007, Die Welt Hamburg

Nemška premiera persiflaže Viva Verdi v Kampnaglu – Osvežujoča hrvaška koprodukcija

Ljubitelji italijanske opere so morda šokirani. Saj ne, da bi se na odru slabo pelo. Vendar bi nekateri lahko razumeli naslednjo sliko kot neresno in kot kršitev zapovedane resnosti v operi: Nabucco, zbor sužnjev, pevci oblečeni v črno in med njimi okajen klovn, ki brska po plastični vrečki ter išče svoje pivo. Toda slovenska skupina Via Negativa jemlje umetnost zelo resno. Da ne bi celo rekli: smrtno resno. Tako resno, da se umetnost na njihovem odru obnaša skrajno do absurdnosti in kot taka ne more več obstajati. Nasprotno pa se energično odpeta operna arija uveljavi samoumevno. In ravno to protislovje stoji pri Via Negativi in Viva Verdi v ospredju. Eni se namučijo, da bi pripravili svoj angažiran nastop, ki lahko variira od rahlo smešnega do šokantno genialnega. Drugi se pa enostavno postavijo na oder, odpojejo nekaj, kar so že mnogi tisoči odpeli pred njimi in – požanjejo aplavz. Vendar so poblazneli individualisti Via Negative dovolj inteligentni, da ne izigravajo enega proti drugemu, temveč vzamejo na muho tako umetnost nastopanja kot sami sebe. Vse skupaj se tokrat dogaja pod oznako lenobe, kot enemu izmed sedmih smrtnih grehov. Skupina se je posvetila smrtnim grehom v obliki serije predstav, da bi se na ta način »približala resnici po najbolj temačnih poteh«.

Intendantka Gordana Vuk, ki je v okviru »drugačna opera v Kampnaglu« želela postaviti pod vprašaj uprizarjanje oper, je morala na začetku predstave prenašati zmerjanje s strani govornika. Ko govornik konča z žalitvami intendatke, urinira na gledališki list in demonstrativno zapusti oder. Tema je: preprečevanje. Delo ne obstaja. Uprizoritev dela ne bo izvedena. Luči na odru se prižgejo, avditorij se razsvetli, tehnika ima odmor, iluzije več ni, gre za pristno resničnost. Gre za čisto telesno oz. fizično aktivnost, katere posledica je pot oz. znoj. Visoko koncentrirana nastopajoča, ki prst globoko vtakne v grlo in se ob tem davi, je tako umetelno izpopolnjena kot nekdo, ki poskuša zapeti visoki C.

Via Negativa se zabava ob tem, ko poskuša naravno produktivnost telesa pretvoriti na najbolj absurden in kreativen način. Ob tem želi z zdravo mero sarkazma utemeljiti svoj performans. Oboje je natančno in inteligentno premišljeno ter nikoli opolzko ali odvratno. Na odru na začetku sedi sedem oseb na stolih, ki so postavljeni v vrsto, vsak se predstavi, obrazloži svojo strategijo in vlogo ter pojasni, kaj si je zadal za ta večer. Ena izmed nastopajočih takoj ovrže sum kopiranja drugih skupin kot so Forced Entertainmant ali Gob Squad, ko našteje workshope, v katerih je sodelovala. Druga nastopajoča vstane in prične z ekscesivnim plesom, ob katerem proizvaja veliko znoja, s katerim želi napolniti kozarec. Na koncu ji uspe zbrati 50 kapljic. Naslednji nastopajoči nag zleze v veliko vrečo za smeti in v njej negibno čepi. Na koncu dejansko napolni kozarec z znojem, ki se je nabral v notranjosti vreče.

Nato nastopijo solisti operne hiše iz Zagreba, ki goreče in vneto zapojejo slavne arije iz Verdijevih opernih del, kot so Rigoletto, La Traviata in ostale. Viva Verdi je bila premierno izvedena v okviru festivala Eurokaz v Zagrebu, kjer je skupina že nastopala. Tudi na odru Kampnagla ne delujejo kot tujci. Nastopajočim na odru se na koncu pridruži še zbor hamburške pevske akademije. In takrat začutimo iz na odru stoječe množice nekakšno spravo, domačnost in udobnost, nasproti ponorelemu, neizprosnemu in utrudljivemu individualnemu boju posameznih nastopajočih. Na koncu imamo občutek, da so vsi prepričani, da bi bila opera brez klovnov precej turobna.