Tomaž Toporišič: Performans za današnji čas
(Zemljepisi sodobne scenske umetnosti VII. Dialogi, januar 2010)
Vio novo tudi tokrat bolj kot telo, ki je označevalec, zanima realno telo igralca. Zato hipertrofira procesnost in performativnost, negira fiksirano umetniško delo, s tem pa se seveda zavestno vključuje v verigo performativnih akcentov, v to, kar Fischer-Lichtejeva poimenuje “estetika performativnega”, Gržinićeva “reartikulacija zgodovine performansa”. S tem, da so poudarki tukaj drugačni, še bolj očitno vezani na posledice dejstva, da je popoln izstop iz reprezentativnosti nemogoč, tako kot je nemogoča oziroma naivna recimo schechnerjevska ali akcionistična vizija, da performativna avtopoetična feedback zanka omogoča preseganje logike tekstualne kulture in referencialne funkcije.
Skozi formo performansa in temu podobnih hibridnih uprizoritvenih praks Jaka Lah vedno znova preverja tezo Peggy Phelan o posebnem ontološkem statusu odrskega dogodka oziroma performansa kot “predstavljanju brez reprodukcije” (Unmarked: The Politics of Performance), sedanjiku tukaj in zdaj kot edinem življenju performansa oziroma predstave. Ta proces pa ga vodi v prehajanje meja med različnimi zvrstmi umetnosti ter umetnostjo in življenjem. Skozi vzpostavljanje dialoga s sledmi performativnega obrata šestdesetih let skuša ponovno legitimirati gledališče kot performativno umetnost par excellence.
Njegov performans se iz polja gledališkega po svoji temeljni ikonografiji izstreli v polje vizualnega, namerno uporabi vezljivost različnih medijev, se s tem vrača k (utopičniim?) poskusom, ki od začetka 20. stoletja, predvsem pa od hepeningov in Fluxusa, skušali združevati tradicionalno ločene umetnosti oziroma, povedano z besedami Allana Kaprowa: “Blurring of Art and Life” – premešati umetnost in življenje (Essays on the Blurring of Art and Life).
Tako na novo artikulira nekatere bistvene postulate t. i. ameriške gledališke avantgarde in neoavantgardnega performansa ter vizualne umetnosti nasploh (npr. Marine Abramović, dunajskih akcionistov ipd.), ki jih je Bonnie Marranca v svoji teoriji gledališča podob opisala kot »interdisciplinarni pristop, ki je lahko obsegal gledališče, glasbo, ples, slikarstvo, fotografijo, video, kiparstvo in arhitekturo« in je pripeljal do »zbližanja gledališča in vizualnih umetnosti v novem razumevanju predstave, demonstrirajoč, zakaj se morata ti dve zgodbi med seboj povezati v vsestranski pogled na dvajseto stoletje, če naj sploh kdaj obstaja kakršna koli koherentna zgodovina razmišljanj o predstavi.« (The Theatre of Images )