Alenka Perpar: Iz fikcije v meso
(Arena, časopis festivala Mladi levi, št.3, Ljubljana 27. avgust 2009)
Nemalo teoretskega pretresa smo lahko doživeli ob deklariranem performansu “ Kaj mi je povedal Joseph Beuys, ko sem mrtev ležal v njegovem naročju” Borisa Kadina. Zanimivo je, da iz dogodka ne naredi tipičnega dogodka, saj bi lahko rekli, da ubije fiktivno in se zato odreka erodiranju v realnost. Toda ta “zajec” fikcija je realno. Performer ne prodaja svoje krvi in se ne razreže. Raje razreže zajca. Izniči ga. Ubije fikcijo. Katero fikcijo? Kaj je s tem sploh naredil? Je kaj naredil? Fantastična akcija, ko namesto mesa ubiješ fiktivno. (…) Izvajalec ne zareže v svojo roko, temveč v zajca. Zajec tu ni samo nek surogat, temveč z razrezom postane meso. Dogodek preko zajca ni več fiktiven, dogodek postane realen. Vdor realnega skozi zajca. Kadin poseže po prijemih, ki niso najbolj tipično nazorni, a zato nič manj direktni. Uspelost tega performansa je ravno v tem, da ne pademo na tipično diferencialno rezonirajočo stran, kjer bi lahko preko neke simbolne logike vsemu pripisali pomensko določenost. Ne gre niti za neko podzavest niti za nadrealno. Gre za to, kako iz fikcije narediti meso. Kaj je performans? Kdaj je nekaj performans, kdaj pa gre samo za predstavo? Gre za vprašanja, ki ponovno vznikajo ob tej predstavi in zahtevajo ponovno prevetritev in umestitev najbolj tipičnih postopkov v performansu.