Zala Dobovšek, 17 mednarodni festival Ex Ponto (Delo Ljubljana, 22. september 2010)
Boris Kadin (Via Negativa): Kriv!
(…) Konkretno teoretično podprta predstava, ki v slogu učne ure etično funkcijo “priznavanja odgovornosti” prerešeta tako rekoč od antike do danes, deluje kot klic k preudarnemu spremljanju svetovnih gospodarskih mogotcev (izvajalec za pedagoški zgled postavi ekonomista Dominiqua Strauss- Kahna in mednarodno finančno organizacijo International Monetary Fund), ki s svojimi preračunljivimi lovkami in v slogu globalnega zamaha segajo tudi do nas. Izzivalnost Kadina, ki pride do pravega izraza šele, ko odpredava svoj obsežen družbenoetičen monolog, se ne pokaže le v ostrem komentiranju neke vladajoče organizacije, pač pa v sklepnem pozivu občinstva, da presodi o krivdi oziroma ne-krivdi osrednje obravnavane figure performansa – Strauss-Kahna. Angažirano glasovanje gledalcev da rezultat, ki je v spremstvu predhodnih izvajalčevih argumentov ter njegovem imenu poslan na elektronski naslov omenjenega finančnega velikana. Nenaden grenek priokus gledalca, ki je – tako rekoč v afektu – oddal svoj glas, učinkuje kot preizkušnja s soočanjem “realnega” tudi na drugi, opazovalni strani odra. In poleg vsega še ob moralnem pomisleku, kdo jamči, da je kakršna koli vsebina (prikazanih) spletnih konstrukcij sploh resnična.
Nika Leskovšek, Zakaj je bil izgnan ostrakizem in čemu umetnost danes?
(Tribuna Ljubljana, oktober 2010)
(…) Performans zavzema obliko »performance lecture«, ki ga Kadin – oborožen s seminarskim gradivom in vedno uporabnim medmrežjem (s klikom na imf.org pa si lahko podoben performans ustvarite kar sami doma) – demonstrativno odpredava z monotonim glasom. Performer se torej izogiba rabi raznih retoričnih manipulativnih postopkov, ampak neko osebno težavo raje objektivizira in generalizira (princip Vie Negative pač). Na ta način vzpostavlja nasprotje z dokumentarističnimi posnetki o delovanju IMF, ki v pretirano simpliciranem, edukativnem, predvsem pa (sumljivo) entuziastičnem tonu uvajajo povprečnega laika v ta kompleksen sistem in apelirajo na njegov državljanski čut, da bomo skupaj zgradili temelje temu opevanemu varnemu in stabilnemu življenju – in to brez razlik za prav vsakega prebivalca sveta. Na ta način antiteze torej Kadin razkriva inherentne performativne postopke, prisotne v (političnih, ekonomskih) taktikah zapeljevanja in manipuliranja, tarča katerih ni le mali človek, ampak predvsem manjše države, ki lezejo le globlje in globlje v dolgove. (…)
Kadin se pravzaprav ne slepi, da bi bilo mogoče proizvesti spremembo. Njegov angažma je drugje: v poskusu mobilizacije apatičnega volilnega telesa. Zato simulira volitve (pravo pravcato črepinjsko sodbo, neanonimno seveda), kjer ob predstavljenih dejstvih občinstvo pokliče na glasovanje: je IMF kriv ali ne? Rezultate glasovanja vpiše v obtožnico v obliki elektronskega sporočila, ki naj bi ga osovraženi zalegi poslal po vsakem performansu (proces pošiljanja še med procesiranjem prekine in sama izvršba ostane nejasna). Dejansko pa izpostavlja problematiko družbenoangažirane umetnosti in njenega učinka v realnem, njeno (fiktivno ali realno) družbenokritično sizifovstvo pa raztegne tudi na obstoječ sistem, saj današnja demokracija ostrakizmu podobnega odvoda ne pozna več. (…)
Iva Pejković, Kadinov izlet pod kožu MMF-a (www.ezadar.hr, Zadar, 26. oktober, 2010)
‘Kriv!’ osvješćuje onu istinu na koju sumnjamo, ali je guramo pod tepih; dok slušamo kako nam govore da će sve biti u redu i da se izlaz iz krize nazire. ‘Nema umjetnosti, večeras samo razum’ – Kadina smo zatekli u vrlo službenom izdanju, statičnom, sjedilačkom, uredskom položaju u kojem nam je pokušao predstaviti jedno od brojnih aktualnih problema suvremenosti. Riječ ‘recesija’ izgovaramo češće nego ‘volim te’, kaže Kadin, dok se na video platnu izmjenjuju isječci koji nam otkrivaju mutnu pozadinu MMF-a. (…)