Zala Dobovšek, Feminizem je zabaven, toda ne brez (varnostne) maske na obrazu…
(Delo Ljubljana, 19. oktober 2010)
Performans z že kar idiličnim naslovom, je zgodba o navidez prikupni pripravi na obed z izbrancem, je pripoved z odsotnostjo besed, ki jih nadomesti neprekinjena in “zgovorna” izvajalkina baletna koreografija, ki tvori trdo mehaničnost uprizarjanja in v taktični ritmiki ter s pravimi odmerki suspenza pripleše do sklepne “tihožitne večerje” s Skritim Gostom (Uroš Kaurin). Porogljive vnose folklore, vtis brezmadežnosti in zaljubljeno dekliško vznemirjenje preseka nenaden izvajalkin “eksces” perverzno-estetskega uriniranja v porcelanst vrč. Prav tisti vrč, ki se bo na konsu znašel v funkciji nepogrešljivega člena namizne kompozicije tihožitja in se bo z njegovo vsebino molče nazdravilo ob transkripciji Zdravljice. Tihožitje slavi žensko senzibilnost, preizkuša njene meje potuhnjene sprevrženosti in pritajeno podtika njene simptome ter sumljive namere v zapisano poezijo narodne identitete. Nacionalni ponos najbrž res izvira izključno iz nas samih.