Reartikulacija zgodovine performansa

MARINA GRŽINIĆ, Maska, Ljubljana, XX/92-93, poletje 2005

»Via Negativa raziskuje temelje teatralnosti.« – Tako gledališki režiser Bojan Jablanovec in njegova skupina nastopajočih iz Vie Negative opredelijo svoj način dela v gledališču. Via Negativa se v vsakem novem gledališkem delu loti raziskovanja enega od sedmih smrtnih grehov: jeze, lenobe, pohote, požrešnosti, skoposti, zavisti in napuha. Vsak smrtni greh je naloga, v kateri igralci osvetlijo svoj »pravi jaz« v uprizorjeni javni izpovedi.

Ko sem pisala o predstavi Začetna točka: Jeza (2003), sem celotni gledališki pristop Jablanovca in Vie Negative poimenovala za destrukcijo. Trdila sem (v besedilu, objavljenem v Maski leta 2003), da Jablanovčev projekt raziskuje obrise gledališkega prostora, katerega opredelitve in možnosti se premeščajo. Izid je ekscentrična drža, ki skuša pregnati igralca iz središča dela. Ekscentričnost vloge implicira (eks)centričnost ob hkratnem raziskovanju različnih razsežnosti povratnih informacij in negativnosti takšnega umeščanja. Vprašanje jezika in njegovih tehnik je vselej vprašanje notranjih povezav med plastmi različnih pomenov.

In kakšna je zgodba predstave Incasso Vie Negative (2004)? Zgodba Incassa je, če povzamemo besede Vie Negative, tale: »Različne strategije, ki omogočajo posamezniku nadzirati njegov odnos do denarja. Nastopajoči uporabijo vstopnino gledalcev kot gradivo za prizore v predstavi, ne kot plačilo za svoje delo. Predstava ustavi običajno kroženje denarja in pomaga nastopajočim ustvariti oseben odnos do denarja in ne več menjalnega. Vsak prizor je osebna izjava, ki razkrije premike, razpoke in kratke stike v identiteti nastopajočega, kot jih je ustvaril njegov odnos do denarja.«

Incasso ima veliko opraviti s spremenjenim kontekstom življenja v razmerju do kapitalistične proizvodnje in dela, komunikacije in uprizoritvenih politik ter naposled tudi do zgodovine gledališča in njegovega najbolj političnega, četudi marginaliziranega jedra – umetnosti performansa.

Incasso govori o ljubezni, še bolj pa o golem življenju, o življenju brez oblike, ki nastane, potem ko je življenje vsakega nastopajočega razgaljeno pred občinstvom. Rezultat je trk »dobrega in golega življenja«; oba sta postavljena v delo znotraj postfordistične kapitalistične oblike proizvodnje. V procesu globalne kapitalistične proizvodnje je življenje sámo primarni vir delovne sile globalnega kapitalizma. Naša podreditev kapitalističnemu stroju poteka prek negotovosti, marginalnosti, nenehnega strahu za preživetje in sodobne (ne)možnosti fiksnih oblik dela. Negotovost življenja je povezana z negotovostjo dela; ta ni le osrednja tema sodobne biopolitike, temveč tudi sodobnih gledaliških praks. To je položaj nematerialnega proizvajanja idej, podob in komunikacij, povezovanja in čustvenih razmerij; ti procesi ne ustvarjajo smisla življenja, marveč življenje sámo.

Incasso govori o spreminjanju položaja sodobnega subjekta, ki poteka iz političnega v »prozumentsko». Prozument je skovanka, sestavljena iz besed pro[ducent] in [kon]zument, o tem razpravlja medijska aktivistična sfera (v zadnjem času zlasti Antonio Conti). Prozument je patološki začarani krog sodobnega globalnega kapitalizma, stanje hkratnega proizvajanja in porabljanja; to je točka, na kateri sovpadata hranjenje in sranje. Prozument predstavlja smrtno hibridizacijo, ki nam omogoča reči, da sploh nismo politični subjekti, ampak samo prozumenti. Prozument je pozitivizacija sodobne evakuacije političnega subjekta. Po Contiju so prozumenti brez telesa, tako kot je dandanes blago tisto, ki ima v lasti jezik, medtem ko so prozumenti ujeti v informacijski tok. V oglasih se učimo o svoji intimi in svojih strahovih. V takšni situaciji je blago tisto, ki govori, in kot pravi Conti, ne govori o svoji vsebini, marveč o naših življenjih, potrebah in družbenih razmerjih. Blago govori o obliki naših življenj, o tem, kako mislimo in potujemo, a tudi o tem, kaj moram redno nakupovati, če naj živimo dobro življenje.

Obsedenost s komunikacijo, govorjenjem in jezikom je dandanes jasna, kajti vse troje je podvrženo informacijsko-komunikacijski tehnologiji, in nastopil je čas, trdi Conti, za vnovično osvojitev njenih potencialov. Komunikacija je tudi v temelju proizvodnih procesov. Delovni proces je utemeljen v procesu verbalne izmenjave, komunikacija je ključnega pomena za proizvodne procese. To vključuje, kot pravi Negri, nekaj popolnoma drugačnega od »Habermasove sprave s komunikacijo«. Negri trdi, da prav sodobna komunikacija jasno kaže na spodletelo dialektiko med negotovostjo »prekariata« in fiksnim kapitalom.

Incasso govori o ponovni prisvojitvi zgodovine performansa. Kaj je performans? Izhaja iz avantgardnih vizualnih umetnosti šestdesetih let 20. stoletja in obsega tradicijo, ki sega od konceptualne umetnosti in body arta do hepeningov, a tudi tradicijo, ki sega od uličnega gledališča do študentskih protestov, vse do pozicije ustvarjanja stvari z gestami in s telesnimi akcijami pred občinstvom. To je tudi dejanje dematerializacije objekta umetnosti, procesov umeščanja destabilizacije smisla v delovanju, ne zgolj proizvajanju objektov, a tudi dejanje destabilizacije zaznavanja in smisla v poimenovanju.

Vsak nastopajoči v Incassu izgovarja svoje akcije. Govorjenje ni samo oblika prenašanja ukazov in napotkov za delovanje (jesti denar, urinirati po denarju, s krvjo pisati po denarju itn.), marveč je proces označevanja. Jezik, kot je trdil Paolo Virno, ni samo artefakt stvarnega življenja, ki posreduje naše razmerje z naravo, temveč je tudi del naše biološke matrice, ki je kosubstancialen in specifičen za človeško naravo. Jezik je biološki organ v vmesnem prostoru med mišljenjem in političnim delovanjem.

Incasso oblikuje stanje, ki jezikom omogoča izražanje. Nastopajoči govorijo brez prestanka ter tako v teatralnosti artikulirajo javni prostor in prostor performativne komunikacije. Incasso je reartikulacija zgodovine performansa znotraj polja teatralnosti, kar doseže z vnovičnim prisvajanjem politike uprizarjanja. Klasično gledališče, zlasti v slovenskem kontekstu, je preživelo zaradi vse predolgo marginaliziranega performativnega vidika v jedru. Zgodovina sodobnega performansa v Sloveniji še ni napisana, njena genealogija v razmerju do vizualnega (vizualnih umetnosti) in gledališkega (gledaliških praks) pa še ni vzpostavljena.

Potemtakem je zdaj pomembno vzpostaviti inteligenten dogodek (Incasso!), ki razkrinka stvarnost in obenem subvertira njene gledališke modele.

Incasso odpira vprašanje povezovanja subjektivnosti in politične odločitve o vzpostavljanju vzporednega prostora znotraj gledališča, drugega prostora, ki ni prostor drugačnosti. Za vse nastopajoče to ne pomeni le vnovičnega usvajanja oblik uprizoritvene komunikacije, temveč tudi odpiranje teritorija eksistence. Rezultat je nenehno izpostavljanje njihovega psihičnega življenja. Eksistence nastopajočih so organizirane in prikazane v procesu, v katerem postajajo dinamične, patetične, travmatične, zmagoslavne in skrivnostne. Moteno čustvovanje, depresije, panične motnje, ohromelost želje, apatija seksualnosti ter vesela čustvenost in pomanjkanje denarja, vse to ustvarja, kot pravi Franco Berardi Bifo, mogočen semiotičen tok, ki z vsakodnevno patologijo povezuje preobrazbo različnih medijev in kulturnih praks. In v sodobni biopolitiki gre prav za individualno psiho.

Komunikacija se potemtakem spreminja in obsega včasih enega in včasih več nastopajočih, obenem pa ne razkriva veliko skritega, ampak tisto, kar je mogoče narediti vidno. Nastopajoči govorijo o nekakšnem zavračanju, o antagonizmu med praksami in koncepti, med lažmi in oblikami reprezentacije v gledališču.

Vsak nastopajoči v Incassu je nekakšno sečišče med odporom in komunikacijo. To ne pomeni samo podelitve smisla instituciji gledališča, temveč tudi podelitev smisla večini notranjih procesov vzpostavljanja pomena med nastopajočimi. Ali kot trdi Berardi Bifo, vsak odpor in neubogljivost v procesu komunikacije je proces zaznamovanja različnega označevanja.

Glavni vir: Franco Berardi Bifo. »Interferenze media-attive.« Insorgenze della communicazione. Posse, manifestolibri, januar 2005.
* Drugi viri:
* Antonio Conti. Politiche del linguaggio.
* Toni Negri. Communicazione ed »esercizio del comune«.
* Paolo Virno. Un movimento performativo.

Marina Gržinić je filozofinja, umetnica in teoretičarka za nove medije in tehnologije, profesorica na Likovni akademiji na Dunaju in raziskovalka na Inštitutu za filozofijo ZRC SAZU.