Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
[email protected]

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
[email protected]
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
[email protected]
telefon: +386 51 360 735

odnosi z javnostjo
Sara Horžen
[email protected]
telefon: +386 41 590 872

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

Trije pogledi
na Vio Negativo

PRODUKCIJA

TEORIJA

O IMENU

Via Negativa je platforma za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti. Platforma deluje projektno in po metodi, ki jo je razvil gledališki režiser, ustanovitelj in umetniški vodja Vie Negative Bojan Jablanovec.

Via Negativa je projekt odprtega tipa, kar pomeni, da nismo skupina z omejenim številom stalnih članov. Z vsakim projektom se organiziramo kot ekipa posameznikov, ki jih povezuje interes za raziskavo uprizoritvene forme in razvoj strategije sodobnega scenskega uprizarjanja na temelju gledališke prakse.

Naši osnovni dejavnosti sta produkcija sodobne scenske umetnosti, organizacija in izvedba delavnic in izobraževanje v obliki laboratorijskega dela v programu VN Lab. Via Negativa ima sedež v Ljubljani in deluje mednarodno.

V obdobju 2002 – 2016 smo realizirali 65 projektov (50 performansov in 15 skupinskih predstavitev), ki smo jih predstavili v 24 evropskih državah in ZDA. Pri teh projektih je sodelovalo več kot 90 performerjev iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Belgije, Španije, Irske, Poljske, Danske, Finske, Velike Britanije, Islandije, Romunije in Madžarske.

“Če se podamo proti Vii Negativi po sledeh njenega imena, se nam bo vsak začetek, vsaka smer ali konec poti pokazal zgolj v svoji začasnosti, samo toliko, da se bo pokazal v svoji – negativnosti, netočnosti, pomanjkljivosti, nezanesljivosti, nedoločenosti in naposled vselej tudi v morebitni nepotrebnosti.

Teze o Vii Negativi imajo nizko raven veljavnosti, vendar ne le zato, ker smo tudi sami vključeni v različne kompetenčne (poleg tega pa še interpretacijske, analitične ter kritiške) sklope in obzorja, temveč tudi zato, ker sam projekt – četudi je produkcijsko in konceptualno razmeroma trdno konstruiran – obenem nakazuje in odpravlja kompleksnost (avto)refleksije, vztrajno naznanja in vnovič spodkopava lastne predpostavke: ko je govor o korelaciji ter interakciji med gledalci in izvajalci; o vzajemnem preizpraševanju izvedbeno-uprizoritvenih modusov, postopkov in žanrov (z gledališčem in umetnostjo performansa na prvem mestu); o kolektivni naravi pripravljanja predstave in distribucije avtorskih odgovornosti; o tveganju in ekonomiji živosti izvedbe; o politiki in etiki uprizarjanja; ali pa tedaj, ko je beseda o provociranju, sprevračanju ali pervertiranju konvencij in protokolov uprizoritvenih umetnosti (od hepeninga do opere), torej tudi o sami negativni teologiji.

In če potemtakem Via Negativa že načelno (za začetek s svojim imenom) in tudi s pristopom k specifičnim vprašanjem dramaturgije izvedbe, nastopa skozi gesto negacije, ki jo nato radikalizira in zatem še degradira, naravnost banalizira, vse dokler vsakršnega stališča-izraza (kot Darko Suvin prevaja izraz gestus) ne porazi do konca, do utrudljivega stanja trajne reverzibilnosti negacije, se je težko upreti vprašanju: čemu sploh vse to?

Mar je potemtakem Via Negativa projekt neutrudnega in doslednega kopičenja negacij zaradi spreobračanja vsakršne negacije v negacijo same sebe itn., ali pa projekt testiranja blokade spirale verižnih negacij v paradoksu (in zatem tudi v – čeprav nerazrešljivi – kritičnosti) dvojnega negiranja (in ne in ne ne), ali pa … Ali Via Negativa izčrpava vse posledice svoje estetike, politike in ekonomije z namenom, da bi morebiti, drznimo si pomisliti, odkrila potencial afirmacije mimo negacije? Kako, da – ne?! Zakaj – ne?!”

MARIN BLAŽEVIĆ

Odlomek iz uvoda v knjigo NE, Via Negativa 2002 – 2008, Maska, Zbirka Tranformacije, Ljubjana 2010)

Pojem “via negativa” izvira iz negativne teologije, ki za razliko od uveljavljene teološke prakse (ki govori o tem, kaj bog je), poskuša zaobjeti pojem boga po negativni poti (via negativa), torej z definicijo tega, kar bog ni oziroma, kar bog ne more biti. Koncept, ki je nastal v poznem petem stoletju, temelji na predpostavki, da je pojem božjega nedosegljiv človeški izkušnji in umevanju, zato lahko boga mislimo samo skozi tisto, česar o bogu zagotovo ni mogoče reči.

V gledališče je pojem “via negativa” uvedel poljski režiser in reformator gledališča Jerzy Grotowski, ki je z njim poimenoval metodo urjenja igralca, s katero naj bi igralec predvsem odkrival in premagoval ovire, ki mu preprečujejo, da bi dosegel popolno psihofizično skladnost.

Vendar niti teološka vprašanja niti igralske tehnike niso področja našega interesa. Via negativa v našem delu pomeni princip redukcije teatra na razmerje med gledalcem in izvajalcem, s katerim se osredotočamo na temeljne gledališke principe, ki to razmerje vzpostavljajo in poganjajo, in ki nam pomaga razumeti, kaj je (oziroma kaj ni) bistvo tega razmerja.