Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
info@vntheatre.com

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
bojan@vntheatre.com
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
spela@vntheatre.com
telefon: +386 51 360 735

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

 

To je šele začetek

 

 

info

kritika


O vlogi volilnega telesa. “Dragi Predsednik, smo in ostajamo tvoj srečni kolektiv, tvoja skupina, tvoje volilno telo, tvoja Via Negativa.”


Nastanek performansa sovpada z volitvami in nagovarja bodočega predsednika države: “Dragi Gospod Predsednik, mi ne sprašujemo kdo si, mi smo srečni, da si, kar si. Predsednik! Ti si naš in mi smo tvoji. Brez rezerve. Brez dvoma. Na živo in mrtvo. Dragi Predsednik, smo in ostajamo tvoj srečni kolektiv, tvoja skupina, tvoje volilno telo, tvoja Via Negativa.”

Performans problematizira vlogo, ki jo v demokratičnem sistemu igramo vsi državljani, vlogo volilnega telesa. Volimo, kar nam sistem ponudi v izbiro. Tudi če ne izbereš ničesar, si izbral. Predstavniška demokracija je inteligenten stroj, ki zmelje vse. Tiste, ki so za in tiste, ki so proti. Volilno telo ni tukaj zato, da bi izražalo voljo, temveč da vzdržuje sistem. Naši demokratično izvoljeni predstavniki počenjajo samo to, kar je volilno telo pripravljeni sprejeti in podpreti. Lastno volilno telo trošimo za prazne fraze in do skrajne meje fizične vzdržljivosti. Performans je doživel premiero na dan prvega kroga slovenskih predsedniških volitev.

“Energično skakanje napol nagih teles. Ravna svetloba, vključno z osvetlitvijo občinstva, en mikrofon, občasno ponavljajoča se lucidna glasbena intervencija – to je vse, kar ta performans potrebuje, da bi maksimalno ironiziral klavrno stanje predstavniške demokracije.” (Nenad Jelesijević, Radio Študent)

USTVARJALCI

Performans je avtorsko delo skupine
Performerji: Katarina Stegnar, Grega Zorc, Vito Weis, Anita Wach, Boris Kadin, Loup Abramovici, Lada Petrovski Ternovšek
Koncept in režija: Bojan Jablanovec
Glasba: Kraftwerk
Glasbeno svetovanje: Tomaž Grom
Stilistka: Mateja Benedetti
Oblikovanje luči: Igor Remeta
Producentka: Špela Trošt

Produkcija: Via Negativa ob podpori MO Ljubljana in Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS
Premiera: Na dan prvega kroga slovenskih predsedniških volitev, 11. november 2012, Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana
Trajanje: 70 min

 


Kdor ne skače ni Slovenc
Radio Študent Ljubljana, 19. november 2012, Nenad Jelesijević

Ta performans je poseben. Začne se tako presneto minimalistično: performer v naglici priskaklja na oder, s širokim, vendar zamrznjenim nasmehom na obrazu, in nadaljuje s skakanjem. Njegovi skoki so ponavljajoči, ritmični in neskončni, skorajda evforični. Situacija se stopnjuje in širi, saj vsaka naslednja performerka situacijo ponovi ter nadaljuje z energičnimi skoki, ki trajajo in trajajo, v nedogled. Ta „kdor ne skače, ni Slovenc“ situacija je neskončna podlaga za vse ostalo dogajanje na odru. Prvi stavek, ki ga po dolgem skakanju slišimo iz ust enega izmed performerjev, je preroški: „And this is just a begining.“

Via Negativa je s svojim performansom To je šele začetek, ki je sicer tretji v seriji Nerazrešljivo želela razkriti, kako srečni smo, da živimo v demokraciji. Premiero so postavili na dan predsedniških volitev, v javnem vabilu pa so takole izrazili svojo privrženost instituciji predsednika: „Dragi Gospod Predsednik, mi ne sprašujemo, kdo si, mi smo srečni, da si, kar si. Predsednik! Ti si naš in mi smo tvoji. Brez rezerve. Brez dvoma. Na živo in mrtvo.“ Na živo in mrtvo je šlo tudi v performansu.

Videli smo abstraktno volilno telo, pripravljeno na skok iz preteklosti v prihodnost, ki se je v resnici počasi talilo iz svoje pravne abstrakcije v kruto realnost. Volilno telo v obliki nastopajočih performerk in performerjev je izvrševalo nemogoče naloge, v resnici pa je bilo zdolgočaseno v lastni neumnosti, odvečnosti in paraliziranosti. Ko se je temu in takšnemu volilnemu telesu začelo kolcati – nastopajoči so namreč na neki točki začeli med sabo komunicirati s kolcanjem –, smo lahko videli, da gre tu predvsem za sindrom buržoazne zatohlosti, češ da se itak ničesar ne da spremeniti v tej izključevalni kapitalistični družbi, s katero smo kakopak zadovoljni, kljub temu, da so ljudi predvsem zakreditirane marionete sistema, ki še vedno računa na neutrudne domoljubne strasti. Skratka, kdor ne skače ni – zadolženi – Slovenc.

Ironija na temo neumne črede, ki se občasno udeležuje farse volitev, je v predstavi vidna na vsaki njeni točki. Glasovna intervencija ene izmed performerk v obliki branja nagovora nekega profesionalnega politika, vendar z močnim neslovenskim – torej tujim – naglasom, pride v pravem trenutku: „Potrebujemo enotnost in povezovanje … za uspeh na svetovni tržnici narodov … razklanost, ki nas omejuje nas paralizira.“ In legendarni fašistoidni stavek za povrhu: „Ljubezen do domovine je stvar omike vsakega od nas … potrebujemo več domoljubja!“ Grotesknost teh izgovorjenih puhlic, vključno z vsemi „napačno“ prebranimi besedami, ki jih ostali nastopajoči sem in tja sproti popravijo, je zelo dobro režijsko poudarjena.

Medtem pa še kar poteka nenehno virtuozno skakanje po odru, skakanje v kontinuiteti – česa? V kontinuiteti statusa quo, ki ga kapitalizem tako virtuozno vzdržuje. Svoboda je prepovedana z zakoni, pravna država ureja naša življenja, nas zasužnjuje prek zadolževanja in na drugačne načine, nas sili v konkurenco, ki v resnici ne funkcionira, saj so produkcijski pogoji vedno bolj ubijalski. Eksploatacija sedaj doseže višek, neoliberalizem vzgaja fašizem in obratno.

Ob koncu govora se nastopajoči umaknejo s prizorišča, na katerega pa začnejo metati svoje čevlje. Oder je kmalu zapolnjen s čevlji. Odsotnost nastopajočih je na tej točki zelo očitna, poudarjena in radikalizirana. Čevlji, ki letijo na oder in potem na njem počivajo, mi na tej prelomnici odrskega dogodka prikličejo asociacijo na koncentracijska taborišča. Potem postopoma priletijo še vsa oblačila performejev in performerk. Ti potem začnejo v kader performansa vstopati nagi in se sčasoma postavijo v vrsto, s hrbti, obrnjenimi proti publiki.

Začnejo drug drugega ploskati in klofutati po ritnicah. Ploskanje se stopnjuje v udarce. Ali je to pravzaprav aplavz? Aluzija na nenadni konec predstave? Ali to skupinsko dejanje odraža nezavedno ljudstva, ki priplava na površje? Ali pa gre za kratkotrajno osvoboditev izpod terorja nuklearne družine? Morda gre zgolj za sprostitev napetosti, ki pa se hitro kaže kot agresija med akterji. V vsakem primeru je na tej točki nastopil začasen užitek, kakršen koli že. In sicer užitek v momentu socializacije. Oglejte si performans in na tej točki vključite domišljijo.

„And this was just a begining,“ nam vnovič pove eden izmed nastopajočih. Nadaljuje se zelo energično skakanje napol nagih teles. Ravna svetloba, vključno z osvetlitvijo občinstva, en mikrofon, občasno ponavljajoča se lucidna glasbena intervencija – to je vse, kar je ta performans potreboval, da bi maksimalno ironiziral klavrno stanje predstavniške demokracije. Revščino, ki se širi. Vlogo kritične umetnice in umetnika, ki v pogojih statusa quo lahko samo še skače v svoji goloti, saj je razglašen za odvečnega družbenega parazita. Lahko je pa dvorni norec. Hej, hej, kdor ne skače, ta ni Slovenc, hej, hej, ni Primorec niti Gorenjc, hej, hej, niti Štajerc niti Dolenjc, kdor ne skače, ni Slovenc. Umetnost mora biti trgovski artikel. Vendar so umetnice in umetniki še vedno živa telesa! Telesa pa so lahko zastavljena v gibanju, v protestu, v uporu, v procesu.

Performans so skupaj ustvarili performerji in performerke Katarina Stegnar, Grega Zorc, Boris Kadin, Anita Wach, Loup Abramovici, Lada Petrovski, Vito Weis in režiser Bojan Jablanovec. V pozitivni žalosti Via Negativinega aktualnega komada sem v ritmih skakanja kontempliral Nenad J.


Zadnjica volilnega telesa je od trepljanja že čisto razbeljena
Delo Ljubljana, 13. nov. 2012, intervju z B. Jablanovcem, Maja Čakarić


Transitions 1. Balkans, Atene – reakcije (v grščini)
16 marec  2014, Onassis Cultural Centre, Atene

https://vimeo.com/69982516