Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
info@vntheatre.com

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
bojan@vntheatre.com
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
spela@vntheatre.com
telefon: +386 51 360 735

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

 

IZHODIŠČNA
TOČKA JEZA

info

kritika

Galerijski performans. Performerji se s 15-minutnimi izjavami o osebnem izvoru jeze razstavljajo kot galerijski eksponati.

Performerji se s 15-minutnimi izjavami o osebnem izvoru jeze razstavljajo kot galerijski eksponati. Nastopi potekajo simultano in se ponovijo šestkrat. Gledalec lahko vsak nastop spremlja od začetka do konca in sam izbira vrstni red gledanja. Tako podobno kot pri ogledu razstave, sam oblikuje dramaturgijo predstave. V zadnji, sedmi ponovitvi, igralci zamenjajo vloge in nastopijo kot kopije.

“Serija ontoloških gledaliških in eksistencialnih vprašanj je izrečena gledališko artikulirano, razločno in nedvoumno.”
(DELO LJUBLJANA, 29.11.02)

”Gre pravzaprav za kombinacijo predstave in razstave, nastopajoči pred obiskovalcem ne le »uprizori«, temveč tudi raz-stavi predvsem sebe – kot “sebe samega”.
(DNEVNIK LJUBLJANA, 2.12.02)

”Že zaradi te geste je predstava nenavadna in nedvomno vredna ogleda.”
(FINANCE LJUBLJANA, 16.12.02)

USTVARJALCI

Prizori in besedila so avtorsko delo skupine
Performerji: Iva Babić, Petra Govc (Barbara Kukovec), Primož Bezjak, Marko Mandić, Gaber Kristjan Trseglav, Grega Zorc.
Koncept in režija: Bojan Jablanovec
Asistenka: Nana Milčinski
Dramaturginja: Saša Helbel
Producentka: Špela Trošt

Produkcija: Via Negativa, 2002
Koprodukcija: Kulturno društvo B-51, Ljubljana
Partner: Moderna galerija Ljubljana
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS
Premiera: 23. november 2002, Moderna galerija Ljubljana

 


Primož Jesenko: Galerijska protipot
Razprava o predstavi Izhodiščna točka: Jeza, neobjavljeno, Ljubljana 2003


Blaž Lukan: Kdo igra mojo vlogo?
Delo Ljubljana 29. november 2002

Via Negativa avtorja Bojana Jablanovca (napoveduje jo kot prvo v seriji gledaliških raziskav) raziskuje vprašanja identitete. V dveh urah šest igralcev, vsak na svojem prizoriščlu, odigra svojo zgodbo. Glede na uvodni stavek pa je svojilni zaimek v zadnji trditvi že problematičen. Zgodba, ki jo igralec predstavi občinstvu, je namreč samo deloma njegova. Res si jo je – kot kaže – zamislil in pripravil sam (najverjetneje ob aisstenci režiserja in dveh dramaturginj, Nane Milčinski in Saše Helbel), vendar je namenjena občinstvu, sam pa je kljub identifikacijski repliki, ki jo pove ob začetkui (ali nekje med nastopom), vendarle samo igralec. Gre torej za vlogo, ki si sicer za snov jemlje igralčevo zasebnost, vendar preoblikovano v smiselno zaokrožen in estetsko “spoliran” nastop. Drugi obrat v uprizoritvi se zgodi v zadnjem prizoru, ko igralci zamenjajo svoje vloge. Tako npr. Iva Babić odigra prizor, ki ga je do tistega trenutka več skupinam gledalcev predstavljal Marko Mandić. Ne samo vloga, tudi identiteta je zamenljiva, nam sporočajo avtorji Via Negative in s tem postavljajo gledalca pred usodno vprašanje: Kaj sem jaz? Kdo sploh je jaz?

Prizori so vsak zase nenavadno zanimivi in gledališko privlačni, izvedeni z izčiščenimi in skrajno ekonomiziranimi gledališkimi sredstvi, kjer jim kot kostum rabijo (zagotovo izbrana) zasebna oblačila, scenografijo pa predstavlja aktualna razstava Moderne galerije, Nenaslikano (na kateri si je, kot lahko predvidevamo, vsak od nastopajočih izbral ustrezno dvorano). Z lastno identiteto vstopajo igralci v dialog na različne načine: Grega Zorc pooseblja predmete, ki ga vežejo na boleč spomin, povezan z lastnim poreklom, in je pri tem poln zbrane tišine, Gaber Kristjan Trseglav je bolj zgovoren in pred nami v (na trenutek magrittovskih) fragmentih uprizarja svoj (gorenjski?) dom, Primož Bezjak v pravi drobni drami s plesnim finalom rekapitulira zgodovino svoje mučne poškodbe kolena, Iva Babić se gledalcem predstavi kot subjekt brez lastne identitete, kot seštevek produktov sodobne potrošnje, opremljenih z znamko in reklamnim sloganom, pri čemer tudi njena telefonska številka in celo ime učinkujeta samo kot blagovni znamki, Barbara Kukovec pa nastopi kot eksplicitni nadomestek za Petro Govc, ki je študij predstave zapustila zaradi poroda. Njen prizor je z nekaj duhovitimi rešitvami emblematičen za uprizoritev kot celoto, tako da zaključna zamenjava vlog niti ni več potrebna, saj gledalca prikrajša za prizor enega (katerega, je odvisno, po kakšnem vrstnem redu si izbira nastopajoče) izmed igralcev.

Bolečine, travme, užitki in veselja so torej stvar izbire. Tudi vase se je treba vživljati, se najprej šele identificirati kot jaz. Ali je kakšna razlika, če tvojo vlogo (tvoje življenje) odigra nekdo drug? Kaj je tisto kar naše življenje identificira kot samo naše? Kaj ne-odživetega, ne-odigranega, ne-naslikanega? Serija ontoloških gledaliških in eksistencialnih vprašanj je izrečena gledališko artikulirano, razločno in nedvoumno; razen zaključnega prizora (in morda podnaslova celotnega dogodka – Izhodiščna točka: jeza – ki je rabil avtorjem kot izhodišče, vendar ga je izvedba presegla) odlikujejo predstavo pregleden načrt, jasno stališče, prava mera distanciranega humorja na lasten račun, premišljeno ravnovesje med vnaprej pripravljenim in hipnim, obvladan timing in prijazno razmerje, ki ga vzpostavi z občinstvom. V vseh pogledih obetavno.


Marina Gržinić: Uničenje
Odlomek iz eseja Novi performativnosti in procesualnosti naproti, Maska Ljubljana XVIII/2-3 (80-81), pomlad-poletje 2003

Temo, obliko in časovni okvir Vie Negative določa sedem smrtnih grehov (jeza, lenoba, pohota, požrešnost, skopost, zavist in napuh). Vsak smrtni greh je naloga, v kateri igralec z javno spovedjo razkrije svoj “pravi jaz”. “Prvi greh” Vie Negative, ki je bil uprizorjen v Moderni galeriji v Ljubljani, je kot kuliso uporabil “katerokoli” razstavo, ki je trenutno na ogled v galeriji. Rezultat uprizoritve prvega greha, torej jeze, je po mojem mnenju tisto, čemur v angleškem spletnem žargonu pravijo spam. Spamming je proces, ki zadeva komunikacijo in človeka oziroma pripravo, ki deluje kot prejemnik; natančneje povedano, proces zadeva uničenje komunikacije. Peter Luining, ki se ukvarja s spammingom v medmrežju, je nedavno na sindikalnem seznamu objavil sporočilo z opredelitvami različnih stopenj spamminga. Po Luiningovem mnenju je spamming povezan z barvami: belo, rožnato, rdečo, rjavo in črno. Krožni učinek razporeditve psiholoških doživljajev v Vii Negativi se približa definicijam različnih stopenj spamminga. Spamming je neke vrste peep show, spamming skozi prizmo Vie Negative pa je peep show, v katerem opreza igralec in ne publika. O belem spamu govorimo, kadar je sporočilo videti, kot bi ga ustvaril računalniški program. Prejemnik (občinstvo) ima občutek, da ne komunicira s človekom; komunikacija je hladna, a še vedno komunikacija.

Beli spam: Iva Babić, Marko Mandić. Iva Babić preoblikuje svoje zasebno življenje v zgodbo o različnih znamkah izdelkov za nego telesa. Igralka ni ne več ne manj kot natanko telo, ki ga izrišejo ti izdelki, od deodorantov do šamponov itn. Vsakega dela njenega telesa se je polastila ena od velikih kapitalističnih korporacijskih družb oziroma njihov izdelek. Kje je torej “jaz”? Hladen seznam znamk! Tudi Marka Mandića so se polastili krči in predmeti: od čokoladic do plastičnih vrečk. Rožnati spam, v nasprotju z belim, temelji na človeškem prispevku. Rožnati spam v prejemniku vzbuja vtis, da gre za komunikacijo s človekom in da je sporazumevanje zelo osebno. V končni fazi pošiljatelj seveda vedno nekaj hoče od vas, najpogosteje kajpada denar ali pa, kot v Vii Negativi, razumevanje. Zgodba Barbare Kukovec je pristna človeška zgodba. Igralka nastopa v vlogi nekoga drugega, kot posrednica življenjske zgodbe neke druge osebe. Prijetno utelešenje – namesto čemenja v spletnih klepetalnicah IRC-a smo soočeni z osebo iz mesa in krvi. Ki pa je serijski avtomat, ki nas prosi za razumevanje, medtem ko nenehno ustvarja zmedo. Zgodbe so kot vpogled v oblikovanje iden-titete, a ta vpogled kmalu razkrije regresiven proces. Nazadovanje, ki je povezano z nega-tivnostjo; od tod, morda, naslov Vie Negative?!

Primož Bezjak je popoln primer rdečega spama. Njegova zgodba prikaže zavzemanje za dobro stvar! Plesalec s poškodovanim kolenom ponudi mučeniško zgodbo svojega življenja. Nenehno opotekanje med bolnišnico in reha-bilitacijskim centrom je njegov resnični, trav-matični krožni ples. Rdeči spam je oznaka za aktivistična sporočila, ki se za nekaj zavzemajo oziroma borijo, in Bezjak se tu bori sam zase. Rjavi spam je preprosto sporočilo, ki meri na človeške slabosti, medtem ko črni spam sploh ne komunicira, marveč preprosto povzroči okvaro na prejemnikovi strani. Luiningov primer so kitajska sporočila, ki jih pri nas seveda ne moremo brati, ker uporabljamo drugačne znake. Črni spam je srdit kaos in vrstica znakov “:$%«;///(((())) ;===? Gaber Kristjan Trseglav in Grega Zorc se znajdeta v natanko takšnem položaju, ki se ga od popolne prekinitve komunikacije do splošne paranoje o tem, kako izboljšati pravo življenje. Trseglav in Zorc raziskujeta, kako se identiteta iz spomina prelevi v paranojo. Znamenje časa, ki ga danes zapuščamo, je prav ta prehod od mnemotehničnega Johnnyja (vizualiziranega v filmu Johnny Mnemonic Roberta Longa) do paničnega Johnnyja (Johnny Panic je naslov eksperimentalnega filma, ki ga je ustvarjalka Sandra Lahire končala tik pred smrtjo).

V tem gledališkem delu se spekter različnih dramskih oseb poveže v “bando” slabo delujočih identitet. Konvencionalnosti se izmaknejo tako, da dokončno zavzamejo status igralcev. Osnova vsega je zmotno prepoznanje (mis-recognition) identitete: monologi se prepletajo s prikritimi bežnimi pogledi v publiko. Ali pa igralci gledalce nagovorijo neposredno in jih celo duhovito izzivajo, z njimi vzpostavijo stik, a rezultat je popolna panika, nobenega spomina! Tu delujejo sile med občinstvom in gledališčem: igralci nakazujejo družbeno in kulturno spremembo, ki izhaja iz modernističnega gledališkega diskurza. Jablanovčev projekt raziskuje obrise razstavnega prostora, katerega definicije in možnosti so spremenljive. Ti prostori so zasloni, namenjeni projekciji. Rezultat je ekscentrična projekcija, ki skuša izriniti igralca iz središča predstave; ta ekscentričnost je torej dejansko metoda odstranitve igralca iz centra. Ekscentričnost vloge pomeni decentraliziranost ob hkratnem raziskovanju različnih razsežnosti povratne informacije in negativnosti takšnega položaja. Čustveni premiki in psihološka popotovanja so v galerijskih prostorih podvojeni, potrojeni in tako naprej. Problematika jezika in njegovih tehnik je torej vedno problematika razmerij med različnimi pomenskimi plastmi.


Gregor Butala: Sozvočje izpeljav
Dnevnik Ljubljana, 2. december 2002

(…) Ti mini-performansi namreč povsem dobro stojijo tudi sami zase, obenem pa jih ne povezuje zgolj konceptualno izhodišče ali podobnost forme; umestitev v šestero sosednjih prostorov kljub navidezni ločenosti paradoksalno konstituira občutek integracije, vsaj s tem, da pogled včasih zajame več kot eno sobo in se ob spremljanju nastopa vanj mešajo zvoki iz drugih, za končni preplet pa poskrbi zadnja od ponovitev, ko nastopajoči zamenjajo svoja mesta, s tem pa tudi vloge. (…)


Klemen Fele: Via Negativa v Moderni galeriji
Finance Ljubljana, 16. december 2002

(…) Zamenjava gledališkega odra z galerijskim prostorom razširi običajni gledališki kod. Ukvarja se s temeljnimi vprašanji igralca, ki je stalno izpostavljen nevarnosti, da ga njegov lasten lik požre. Ker nastopajoči predstavljajo sami sebe, se zdi, kot da bi tej nevarnosti ušli. Predmeti, s katerimi spletajo svoje zgodbe, so kot sledi, ki naj bi nas privedle nazaj k izvorni gledališki situaciji, k ritualu. Gledalcu pa sta ponujena občutek prostosti in možnosti izbire. (…)