Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
info@vntheatre.com

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
bojan@vntheatre.com
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
spela@vntheatre.com
telefon: +386 51 360 735

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

 

ŠE

info

kritika

7 performerjev, 12 scen in en moderator. S pomočjo hrane, ki jo performerji uporabljajo v svojih prizorih o požrešnosti, gledalci izbirajo in združujejo njihove nastope.

S pomočjo hrane, ki jo performerji uporabljajo v svojih prizorih o požrešnosti, gledalci izbirajo in združujejo njihove nastope. Vsak nastop je osebna izjava, v kateri igralec razkriva svojo požrešnost ali uprizarja svojo obrambo pred njo. Jaka Lah zdrobi čips, kečap in kokakolo v gnusno brozgo in vanjo sunkovito potiska svojo glavo… Grega Zorc našteva zdravilne učinke rdeče pese in si jo pri tem baše v žepe, Barbara Kukovec si zatisne oči s čokoladnimi bomboni in si jih zavzeto tlači za spodnjice, Boris Mihalj si obraz oblepi s kraškim zašinkom, da je videti kot odrt iz kože… Posebni gosti vsake predstave so voditelji popularnih TV in radijskih oddaj, ki vodijo izbiranje prizorov.

“Visoko moralna, inteligentna predstava.”
(DIE WELT HAMBURG, 10.5.04)

“Lucidna norost s stališčem… To je norost, ki ima noge. In možgane. In stališče, interpretativno odprto.”
(DELO LJUBLJANA 2.12.03)

“Zanimiv, notranje strog, a tudi nadvse zabaven projekt…”
(DNEVNIK LJUBLJANA, 1.12.03)

USTVARJALCI

Prizori in besedila so avtorsko delo skupine
Performerji: Daša Doberšek, Petra Govc, Barbara Kukovec, Jaka Lah, Boris Mihalj / Marko Mandić, Mateja Pucko, Grega Zorc
Koncept in režija: Bojan Jablanovec
Asistenka: Nana Milčinski
Producentka: Špela Trošt
Produkcija: Via Negativa, 2003
Koprodukcija: Gledališče Glej, Ljubljana
Partner: POPOK/Posthogeschool Voor Podiumkunsten, Antwerpen
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS in mesto Ljubljana
Premiera: 23. november 2003, gledališče Glej Ljubljana

DELAVNICA

Delavnica je potekala v okviru podiplomskega študija scenskih umetnosti POPOK v Antwerpnu (Posthogeschool Voor Podiumkunsten). Produkcija je bila junija 2003 prikazana v dveh skrajno različnih kontekstih konzumentstva: v muzeju sodobne umetnosti MuHKA (Museum van hedendaagse kunst) Antwerpen; in v supermarketu Delhaize. Sodelovali so: Nana Milčinski (nosilka projekta) in performerji Anne Dekerk, Bruno Herzeele, Esther Maas in Belen Jimenez Jimenez.

 


Mojca Puncer: Teatralizirana požrešnost, razprava o Še
Maska Ljubljana, XIX/5-6 (88-89), zima 2004


Primož Jesenko: Lucidna norost s stališčem
Delo Ljubljana 2. december 2003

Tudi druga etapa gledališke sedmologije Via negativa se odvije kot otočje igralskih etid. Rob dogajalnega podija zasedejo živila, ki jih ta gledališki laboratorij v obravnavi drugega smrtnega greha, požrešnosti, potrebuje kot sestavine. Le da metodo predstave tokrat (namesto galerijskega konteksta) določa interakcija z občinstvom, ki izbira po več živil hkrati – igralci vstopajo v predstavo v kombinacijah, ki jih izklicuje publika. Kaj Jablanovec in Milčinskijeva kot »mojstra ceremonije« s tem dosežeta (razen igrivosti, ki se zaleze v avditorij)? Spremljana predstava ne more več v nobenem trenutku biti ponovitev predhodne; možnost za podvojitev je, pove verjetnostni račun, majhna. Razen tega animira predstavo zmeraj drug radiotelevizijski voditelj (vsak v svojem prepoznavnem stilu). Ta teater želi biti dogodek, vsakič znova ustvarjen ‘ab ovo’. In v tem, ko noče svojega dvojnika, zavrača storilnostno logiko ustvarjanja gledališča. Ponovitve naj ne bi bilo, le en-kratna, nepredvidljiva kombinatorika prizorov. Deloma je Še torej tudi igra na srečo. Z enim pridržkom: etide so v vsakem primeru izvedene v celoti (zgolj simultanost njihovega izvajanja ne da bistvenega skupnega učinka/presežka, že zaradi raznovrstnosti prizorov), v tem pa del začrtane nepredvidljivosti ponikne.

Ne glede na to je v jedro predstave vpisan radikalno drug gledališki jezik od sicer vseprisotnega; paralelno gledališko štetje, ki mu gledalska percepcija zakrnelega tipa ne zmore seči pod kožo. Ta nova kontekstualizacija, prepredena z razločno slutnjo Artauda, se odmika od tradicionalnih smernikov teatra in se gledalcu (kljub nekaj razvlečenim mrtvim kotom predstave, ko njena intenzivnost kopni) ponuja tudi kot rafinirana oblika gledališke zabave. Kot možnost, da gledalec preizpraša »ideologijo« svojega percipiranja teatra: beseda tu samo posreduje pomen, razlaga ga ne. Podjarmljenost tekstu je zamenjana s fizično teatralnostjo, strukturirano kot galerija (bolj in manj intenzivnih) gledaliških prizorov – in ti ne uprizarjajo klišejev, ne persiflirajo počez, ne moralizirajo, ne poučujejo. Nekaj jih deluje na nivoju domislice, štoserstva, vsi pa se premikajo med abstraktnim in nadrealnim, s psiho, ki je izmuzljiva in navidez bizarna. Pomislek o dometu igralskih deležev v konceptualno zastavljenih ekskurzih bi bil zgrešen.

Najbolj celovito artikuliran se zdi prizor Petre Govc: intenziven, s strukturiranostjo misli med grozo in ironiziranjem »prižniškega« diskurza, s pravo dozo zamaknjenosti in »surovo« goloto. V spominu ostanejo tudi ostali: alogična pripoved Gregorja Zorca o smrti dveh ljudi, ki ju je poznal; glede na to izkušnjo si lahko vse modrosti o blažilnih učinkih rdeče pese predvsem zbaše v žepe (kot to stori z rdečo peso); Mateja Pucko, začarana v krog hrane in žalosti, kasneje po ljubezni hlepeča fatalka, goltajoča poli salamo; Barbara Kukovec z aluzijo na »domače ognjišče« ob nedeljski goveji župi; Jaka Lah z ubijalsko kombinacijo junkfooda, ki jo zmeša v pocasto brozgo in buta vanjo z glavo; obraz Borisa Mihalja, posejan s kosi tenko narezanega zašinka. Meja med igro in norostjo je v teh nadrealnih, sanjskih čutnih podobah zabrisana – vendar je to stanje lucidne norosti, premišljene in prodorne. To je norost, ki ima noge. In možgane. In stališče, interpretativno odprto. Toda iz te norosti izide (pri Govčevi ali Zorcu) tudi poezija, to pa je povsem artaudovska izkušnja. Na teh mestih je ugodje gledanja v Še nadgrajeno. Na dlani je, da ta originalni »mladi« projekt vnese absolutno svežino v stvarnost takoimenovanih »varnih« kreativnih pristopov. Ker hierarhije med gledališčem kot ‘tekstom’ in naziranjem ‘gledališča kot gledališče’ ne zna več misliti. Izvirno.


Gregor Butala: Gledališče a la carte
Dnevnik Ljubljana 1. december 2003

(…) Kar po temeljiti redukciji gledaliških znakov ostane, je skupek igralskih nastopov v najčistejši obliki in še te bi lahko kvečjemu pogojno označili za »igro«: kolikor so podlaga tega scenskega dogodka zgolj igralci s svojimi duševnimi vsebinami, ki občinstvu ne poskušajo predstaviti nič drugega razen drobcev sebe, kratkih stikov v lastni identiteti, so tudi njihovi posamezni nastopi le osebne, enkrat manj, drugič izrazito intimne izpovedi, tako ali drugače povezane z njihovim odnosom do obravnavanega greha. Ne gre torej za »igranje«, temveč bolj za »postavljanje na ogled«; primernejši izraz od predstave bi bil zato morda (samo)predstavitev ali pa kar- razstava. (…)


Klemen Fele: Po jezi prihaja požrešnost
Finance Ljubljana 26. december 2003

(…) Dogajanje na odru ne zapolni samo vizualni in slušni kanal, ampak je zaradi obilja hrane nasičen predvsem z vonji. Hrano, ki so ji izpostavljeni ustvarjalci, je možno razporediti v različne nize, predmeti se ponavljajo v serijah, ideja pa je v vsakem prizoru seveda izvirna. Izpostaviti velja nastop Petre Govc Bela smrt, ki sebe transformira v zdravju škodljivo pecivo, poruši razmerja med zunaj in znotraj, ter pokaže na norost prehranjevalnih režimov. (…)


Anja Golob: Moja štruca je lahko copat
Večer Maribor 26. november 2003

(…) Vendar pa ima ŠE eno ključno lastnost, absolutno nujno za vsako gledališče (a drugje vedno pogosteje pogrešano) – čisto veselje do igre oziroma ob njej. Podobna otroški igri enostavno navduši, ko v sebi večkrat izkaže primarno čudenje nad svetom – in igralci jo igrajo tako, da jih je »veselje pogledati. (…)


Hrvoje Ivanković: Čudo slovenske alternative
Jutarnji list Zagreb, 26. junij 2004

(…) Ne dvomim, da bodo dosežki in odkritja tega projekta obogatili nekatere gledališke teoretike s precejšnjim izkustvom. Toda glede tega bi bilo zelo zanimivo narediti tudi študijo o vzdržljivosti gledalca, soočenega s scenskim dogajanjem, ki deklarativno zapira vse komunikacijske kanale in sadistično strastno uživa na piedestalu svoje samozadostnosti. In v trenutku, ko je to čudo slovenske alternative prišlo iz svojega laboratorija, je ta prestol nedvomno zasedlo. (…)