Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
info@vntheatre.com

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
bojan@vntheatre.com
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
spela@vntheatre.com
telefon: +386 51 360 735

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

 

VIA NOVA MUSEUM

info

kritika

Galerijski performans in instalacija. Postopek razstavljanja starega (demontaža performansov Vie Negative) in postavljanja novega (razstave Via Nova Museum). 

Via Nova Museum je postopek razstavljanja starega (demontaža performansov Vie Negative) in postavljanja novega (razstave Via Nova Museum). 11 performerjev izvaja 20 performansov – posamezne scene, situacije, akcije, kot so jih avtorji izvajali v kontekstu predstav Vie Negative. Skupni cilj performerjev je ustvariti 20 artefaktov in v kontekstu stalne zbirke Mestnega muzeja postaviti razstavo. Via Nova Museum obravnava performans kot postopek ustvarjanja in postavljanja razstave. Performansi 2 uri sočasno potekajo na treh različnih prizoriščih, v času izvajanja se publika svobodno giblje med prizorišči. Razstava artefaktov je bila na ogled 1 uro. Po menju občinstva najboljša predstava festivala Ex Ponto, 2009.

PERFORMANSI

Katarina Stegnar: Vi točno veste, kaj hočete (Incasso, 2004)
Grega Zorc: Trobenta Zorc (Izhodiščna točka jeza, 2002)
Marko Mandić: Lepo je biti Marko Mandić (Bi ne bi, 2005)
Kristian Al Droubi: Na koncu gre vse v … (Incasso, 2004)
Grega Zorc: Bohemian Rhapsody (Incasso, 2004)
Katarina Stegnar: Dolgo pričakovana poanta (Viva Verdi, 2006)
Marko Mandić: 60 minut znoja (Viva Verdi, 2006)
Kristian Al Droubi – Boris Kadin: Igra z noži (Ne kot jaz, 2007)
Uroš Kaurin: Fontana (Viva Verdi, avtor Dylan Tighe, 2006)
Katarina Stegnar: Zadnja cigareta Pine Bausch (Štiri smrti, 2007)
Nataša Živković: Samo 10 % nas loči (Bi ne bi, avtorica Barbara Matijević, 2005)
Kristian Al Droubi: Nekaj koristnega (Viva Verdi, 2006)
Grega Zorc: Srce Forced Entertainment (Štiri smrti, 2007)
Katja Legin: Denarnica iz kože (Incasso, avtorica Sanela Milošević, 2004)
Jaka Lah: Bang bang (Še, 2003)
Mateja Pucko: Najboljši golman na svetu (Še, 2003)
Grega Zorc: Dajte mi tekst (Out, 2008)
Boris Kadin: La vie en rose (Še, avtor Boris Mihalj, 2003)
Barbara Kukovec: Ni več teatralnosti (Štiri smrti, 2007)
Katarina Stegnar: Ne me gledat (Out, 2008)

Koncept: Bojan Jablanovec
Producentka: Špela Trošt
Tehnično vodstvo: Igor Remeta

Produkcija: Via Negativa, 2009, s podporo ministrstva za kulturo RS in mesta Ljubljana
Partnerji: Mestni muzej Ljubljana, festival Ex Ponto Ljubljana
Prizorišče in datum: Mestni muzej Ljubljana, 20. 9. 2009, kot del programa festival Ex Ponto Ljubljana
Trajanje: 3 ure
Instalacija: 20. september 2009 od 22:00 do 23:00

Zala Dobovšek: Arhiviranje greha
Delo Ljubljana, 22.09.2009

Sočasno z ustanovitvijo mednarodnega projekta Via Negativa je njegov iniciator Bojan Jablanovec, poleg daljnosežnega in temeljito premišljenega koncepta scenske predelave sedmih izvirnih grehov, napovedal tudi idejno zasnovo dogodka Via Nova, ki bi kot sklepni dogodek predstavljal reflektiran prerez večletnega ustvarjalnega procesa.

Leta 2002 se je Via Negativa prvič predstavila v slovenskem gledališkem prostoru s predstavo Izhodiščna točka: Jeza, s katero je pri nas naznanila vznik novega ustvarjalnega sistema. Specifičnost kreativnih procesov, ki so potekali po principu laboratorijskih raziskovanj, je razprla izrazne možnosti igralcem, predstave pa so sprožale vse bolj intenzivno komunikacijo z občinstvom. Statusi izvajalcev in gledalcev niso bili deležni le vsebinske nadgradnje in poudarjene integracijske funkcije, ampak so zaradi konkretnih interakcij pridobivali tudi politično, metodološko in izkustveno ostrino. K vsem predstavam so ustvarjalci Vie Negative pristopali s kolažno strukturo, ki so jo sestavljale krajše, samostojne točke posameznih performerjev. Z močnimi avtorskimi stališči in performativno nepredvidljivostjo so pronicljivo brisali meje med zasebno in igralsko pojavo ter pri tem preverjali tako sugestivnost gledalčeve percepcije kot tudi arbitrarnost ločnic med fiktivnimi in realnimi odrskimi momenti.

Dogodek Via Nova je Jablanovec skupaj z ustvarjalci (Grega Zorc, Katarina Stegnar, Marko Mandić, Barbara Kukovec, Kristian Al Droubi, Boris Kadin, Mateja Pucko, Jaka Lah, Uroš Kaurin, Katja Legin, Nataša Živković) pomenljivo umestil v muzejski ambient (Mestni muzej Ljubljana), s čimer je bila že v samem izhodišču izzvana dialektika med stvarnim zgodovinskim dokumentiranjem in občutljivo efemernostjo gledališča. Postavitev dogodka je bila zasnovana kot svojevrstna »izvedbena polifonija«, ki je obiskovalcu prepustila povsem individualno režijo ogledovanja performansov.

Format dveurnega dogodka, ki je sledil utečenemu strukturnemu vzorcu predhodnih uprizoritev Vie Negative, je ponovno aktiviral selekcijo enaindvajset kratkih epizod, ki so izhajale iz predstav celotnega repertoarja sedmih izvirnih grehov: Izhodiščna točka: Jeza, Še, Incasso, Bi ne bi, Viva Verdi, Ne kot jaz, Štiri smrti in Out. Razporejeni na treh muzejskih lokacijah so performansi v svoji kratkotrajnosti lahko za hip namišljeno doživeli stabilnost eksponatov, ki verodostojno negujejo zgodovinsko-gledališki spomin.

Z ohranjanjem notorične drže se je popolnoma nemoteno izvajalo »ekscese« in se izogibalo kakršnemu koli prilagajanju morebitnega okusa (novega) okolja, kar je le še poudarilo željo po optimalnem procesu arhiviranja. Izbor performansov in nov prostor sta kompozicijo izvedb oblikovala v avtonomen dogodek, ki je razsekal lastno zgodovino, iz nje izluščil bistvo in jo revitaliziral skozi formo gledališke razstave oziroma razstavnega gledališča.

Via Nova je sprožila obuditev nekdanjega, užitek ponavljanja in priložnost zamujenega. S spreobrnitvijo scenskih ostankov v muzejske artefakte je končani gledališki dogodek »za eno uro« privilegirano prisostvoval pri pisanju zgodovine, za hip je postal relevanten historični dokument, ki je na sebi lasten antropološki pristop izpovedal zgodbo o Vii Negativi projektu, ki je minil, kot bo minila tudi Via Nova. Mora miniti, ker jo samo minljivost lahko reši tiste prave pozabe.