Prijava na novice

E-novice pošiljamo vsak mesec. Če želiš prejemati obvestila o tem, kje in kdaj nastopamo in kaj pripravljamo, nam pošlji svoj e-poštni naslov.

OD TUKAJ NEDAJ BOG KEJ SPREMINJAT 🙂

Kontakt

 

VIA NEGATIVA

Društvo za sodobne scenske umetnosti
info@vntheatre.com

umetniški vodja
Bojan Jablanovec
bojan@vntheatre.com
telefon: +386 41 389 284

producentka
Špela Trošt
spela@vntheatre.com
telefon: +386 51 360 735

Naslov
Via Negativa
Na Peči 12
1000 Ljubljana
Slovenija


Matična številka: 1677314
Davčna številka: SI71858253
TRR: 05100-8010573865
Banka: Abanka d.d., Ljubljana

 

"Nobenega pomena. Vsaka sekunda, ki teče med nami, mora biti čista sekunda.”

info

kritika


ČISTI PERFORMANS

Vizualni perfomans Jake Laha

Čisti performans problematizira formo kot osnovno orodje umetniškega izražanja – Jaka sebe in gledalca postavi v pozicijo ujetnikov forme: “Rad bi, da smo si že od začetka na jasnem. Vseeno mi je od kod prihajate. Vseeno mi je ali si rit brišete s papirjem ali sploh ne pucate sranja za sabo. Ni pomembno, da smo si všeč, pomembno je, da ni nobenega sranja med nami. To je čisti performans. Vsaka sekunda, ki teče med nami, mora biti čista sekunda.” Znajdemo se v absurdni situaciji tišine in neskončno natančnega polaganja toaletnega papirja v okroglo ploskev na tleh. Toda, ker nobena misel ne obstaja, dokler ni posredovana skozi neko formo, nobena misel ne obstaja v svoji čisti obliki in hitro se lahko sprevrže v svoje lastno nasprotje – ali v dikciji performansa – za navadno sranje. Način, s katerim Jaka poskuša zagrabiti ta kratki stik med mišljenim, izrečenim in razumljenim, je negacija.

USTVARJALCI

Zamisel: Jaka Lah in Bojan Jablanovec
Izvajalec: Jaka Lah
Besedilo in režija: Bojan Jablanovec
Glasba: Johann Strauss, Na lepi modri Donavi
Producentka: Špela Trošt

Produkcija: Via Negativa, 2009, s podporo Ministrstva za kulturo RS in mestne občine Ljubljana
Premiera: 3. oktober 2009, Stara elektrarna Ljubljana
Trajanje: 60 min


Performans za današnji čas
Zemljepisi sodobne scenske umetnosti VII. Dialogi, januar 2010, Tomaž Toporišič

Vio novo tudi tokrat bolj kot telo, ki je označevalec, zanima realno telo igralca. Zato hipertrofira procesnost in performativnost, negira fiksirano umetniško delo, s tem pa se seveda zavestno vključuje v verigo performativnih akcentov, v to, kar Fischer-Lichtejeva poimenuje “estetika performativnega”, Gržinićeva “reartikulacija zgodovine performansa”. S tem, da so poudarki tukaj drugačni, še bolj očitno vezani na posledice dejstva, da je popoln izstop iz reprezentativnosti nemogoč, tako kot je nemogoča oziroma naivna recimo schechnerjevska ali akcionistična vizija, da performativna avtopoetična feedback zanka omogoča preseganje logike tekstualne kulture in referencialne funkcije.

Skozi formo performansa in temu podobnih hibridnih uprizoritvenih praks Jaka Lah vedno znova preverja tezo Peggy Phelan o posebnem ontološkem statusu odrskega dogodka oziroma performansa kot “predstavljanju brez reprodukcije” (Unmarked: The Politics of Performance), sedanjiku tukaj in zdaj kot edinem življenju performansa oziroma predstave. Ta proces pa ga vodi v prehajanje meja med različnimi zvrstmi umetnosti ter umetnostjo in življenjem. Skozi vzpostavljanje dialoga s sledmi performativnega obrata šestdesetih let skuša ponovno legitimirati gledališče kot performativno umetnost par excellence.

Njegov performans se iz polja gledališkega po svoji temeljni ikonografiji izstreli v polje vizualnega, namerno uporabi vezljivost različnih medijev, se s tem vrača k (utopičniim?) poskusom, ki od začetka 20. stoletja, predvsem pa od hepeningov in Fluxusa, skušali združevati tradicionalno ločene umetnosti oziroma, povedano z besedami Allana Kaprowa: “Blurring of Art and Life” – premešati umetnost in življenje (Essays on the Blurring of Art and Life).

Tako na novo artikulira nekatere bistvene postulate t. i. ameriške gledališke avantgarde in neoavantgardnega performansa ter vizualne umetnosti nasploh (npr. Marine Abramović, dunajskih akcionistov ipd.), ki jih je Bonnie Marranca v svoji teoriji gledališča podob opisala kot »interdisciplinarni pristop, ki je lahko obsegal gledališče, glasbo, ples, slikarstvo, fotografijo, video, kiparstvo in arhitekturo« in je pripeljal do »zbližanja gledališča in vizualnih umetnosti v novem razumevanju predstave, demonstrirajoč, zakaj se morata ti dve zgodbi med seboj povezati v vsestranski pogled na dvajseto stoletje, če naj sploh kdaj obstaja kakršna koli koherentna zgodovina razmišljanj o predstavi.« (The Theatre of Images )