Najprej se dogovorimo glede delovne teme in v grobem definiramo, za kaj pri tej temi sploh gre. Vsak performer sam pri sebi premisli, kaj ga pri tem še posebej zanima in vznemirja ter znotraj dogovorjenega vsebinskega okvira začne iskati neko svoje (p)osebno mesto. Vsak dela na svoji ideji. O zamislih vnaprej ne diskutiramo. Potem sledi naslednji koraki:
1. Pokaži
Ko si performer zamisli svojo scensko situacijo, problem, akcijo, zgodbo, prizor… jo izvede pred svojimi sodelavci. Pri izvedbi svoje zamisli je povsem samostojen in svoboden: lahko uporablja vsa izrazna sredstva: ples, govor, glasba, igra, fizična akcija, video… Lahko jih tudi poljubno kombinira. Ni omejitev.
2. Poslušaj
Po izvedenem nastopu vsi sodelavci komentiramo videno: kaj smo razumeli in česar nismo razumeli, kakšna čustva in asociacije je sprožil nastop, kaj nam je bilo všeč (in zakaj) in kaj ne (in zakaj ne), kaj smo pričakovali in kaj nas je presenetilo itd. Naloga izvajalca je, da posluša in da se vzdrži pojasnjevanja ali zagovarjanja tega, kar je pokazal. Smisel tega je, da izvajalec ugotovi razliko med tem, kar je hotel pokazati in kar smo videli – in da sam pri sebi naredi zaključke glede tega, kaj in zakaj na sceni nekaj deluje ali zakaj ne. Glede tega, katere pripombe-ideje-preloge bo/ne bo upošteval, se odloča sam.
3. Korigiraj
Na podlagi svojih zaključkov izvajalec pripravi naslednji nastop – dodela staro idejo ali pa se loti česa povsem novega – in svojo zamisel ponovno uprizori pred svojimi sodelavci, ki videno ponovno komentirajo, izrazijo asociacije in podajo sugestije. Ta preprosti princip (prezentacija – feedback – korekcija) ponavljamo dokler nas (tvojo trenutno publiko) tvoj nastop ne prepriča s svojo vsebino/izvedbo in dokler zate (ustvarjalca) učinek tvojega nastopa ni skladen s tvojo idejo/izjavo.