Fuga za narod

Narod – opij za ljudstvo

(Bojan Jablanovec)

Letos obeležujemo rojstvo države, s katero si narod že 35 let piše sodbo, in 150-letico rojstvo človeka, ki je vedel, da ljudstvo in narod nikoli ne sedita za isto mizo. Medtem, ko črno oblečeni narod sedi za pogrnjenimi mizami v salonu in potrkava s kozarci šampanjca, ljudje ždijo v slabo razsvetljenih izbah. “Njih obrazi so grobi, v njih očeh je več skrbi in sovraštva, nego učenosti, njih roke so težke in okorne, njih obleka je zakrpana in posvaljkana, iz ust pa jim žganje smrdi. Glej, to je ljudstvo!” (Ivan Cankar: Slovenski narod in slovenska kultura, 1907)

Fuga za narod odpira zgodovinsko okno v razmerje države, ki se utemeljuje na narodu, do pravic človeka in državljana, kot jih opredeli evropsko razsvetljenstvo. Konceptualno Fuga za narod izhaja iz opredelitve naroda kot namišljene skupnosti (kot ga definira politolog Benedict Anderson), ki se začne formirati s razvojem tiskarske tehnologije. Tisk v nacionalnih jezikih omogoči množično distribucijo tiskanega medija kot ene izmed najzgodnejših oblik kapitalistične produkcije in oblikovanje prvih nacionalnih kultur in politik. Prepričanje, da je narod temelj državnosti, se ideološko formira šele ob koncu 18. stoletja s prvo francosko republiko in se razmahne v revolucionarnem letu 1848 (pomlad narodov).

Aktualno nacionalno politiko Fuga za narod razume kot orodje ideološkega pritiska na posameznika, ki ga država potrebuje za legitimacijo svoje politične moči – ne glede na svojo ideološko usmeritev. Za svoje izhodišče projekt jemlje figuro Cankarjevega ljudskega godca Kurenta, ki s svojo vizijo “tod bodo živeli veseli ljudje” vandra po slovenskih pokrajinah in tisoč ur trpljenja spreminja v eno uro veselja. Osebna izpoved godca, muzikanta, pesnika Andreja Fona v vlogi Kurenta, je glasbena fuzija frustracije in upora zoper novodobni etatizem, ki na krilih nacionalnih politik in v spregi z digitalno tehnologijo, dokončno vzpostavlja državo kot regulatoren, represiven in nadzorni sistem.

Na drugi strani mu stoji povsem nasprotna, visoko ideološko intonirana “pesnitev” o malem in ogroženem narodu (Gregor Zorc v vlogi Speransa), ki se v slovenski politiki preigrava v tisočerih različicah in v vseh političnih barvah. Leta 1939, na pragu druge svetovne vojne, mladi slovenski komunist zapiše: “Narodno vprašanje je osrednje vprašanje slovenske politike. Toda nikdar ni slovensko narodno gibanje zavzelo onih širokopoteznih oblik, ki smo jih vajeni opazovati pri drugih narodih. Ostali smo pri najnižjih bojevnih oblikah. Ena največjih slabosti našega narodnega gibanja, ki ga je zavirala v njegovem razvoju, je bila izredna ideološka plitvost.” (Sperans: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 1939)

Ideologija slovenskega narodnjaštva je po 35 letih slovenske državnosti še plitvejša kot v Cankarjevem času. Danes in “takrat se je jasno pokazala silna razdalja med ljudstvom in narodom. Morda sta čutila to silno razdaljo obadva ljudstvo in narod — morda sta videla obadva tisti brezmejno široki, brezdanje globoki prepad, ki ju loči od nekdaj in ki je do vrha napolnjen s smradljivo vodo smradljivih fraz.” (Ivan Cankar: Slovenski narod in slovenska kultura, 1907)

Z naslovom projekt opredeli tudi svojo kompozicijo (fuga), vendar ne v smislu glasbene forme, temveč kot preigravanje ideološke fuge naroda, ki po revolucionarnem letu 1848 postane osišče nacionalnih politik in svet zapelje v dve svetovni vojni. “Ne glede na dejansko neenakost in izkoriščanje (…) je narod vedno zasnovan kot globoko, horizontalno tovarištvo. Prav to bratstvo je v zadnjih dveh stoletjih omogočalo, da je toliko milijonov ljudi ubijalo in bilo pripravljeno umireti za tako omejene predstave”. (Benedict Anderson: Imagined Communities: Reflections on the Origin and Spread of Nationalism, 1983)

Ideologija naroda kot peklenska fuga 21. stoletja stopnjuje svoj kanonični zagon in jakost. S pospeškom digitalnih komunikacij pospešuje tudi travestija romantičnih narodnjaških idej. Ta posthistorični stroj neustavljivo melje posameznika v brezoblično narodnjaško gmoto. Fuga za narod se upira kolektivni amneziji zgodovinskega spomina in sodobnega državljana želi spomniti, da je njegov razum dediščina preteklosti, da ima njegovo ideološko vakcinirano telo še zmeraj svoj glas in da je narod namišljena politična skupnost.

Foto: Marcandrea

Foto: Marcandrea

Foto: Marcandrea

Foto: Marcandrea

Fuga za narod

2026
Postperformans • 120 min

Koncept in režija — Bojan Jablanovec
Glasba — Andrej Fon in Svojat
Kostumografija — Olja Grubić
Oblikovanje zvoka — Eduardo Raon
Oblikovanje svetlobe — Janko Oven
Risbe — Matej Stupica
Producentka — Špela Trošt
Produkcija — Via Negativa
Koprodukcija
— Zavod Ivana Cankarja, Vrhnika
— Cankarjev dom, Ljubljana

Besedilo

Sperans: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Naša založba, Ljubljana, 1939)
Ivan Cankar: Kurent. Starodavna pripovedka. (L. Schwentner, 1909)
Andrej Fon: Pesmi za Svojat

Zasedba

Kurent — Andrej Fon
Sperans — Gregor Zorc
Svojat — Ivo Poderžaj, Vid Drašler, Andrej Fon
Triglav — Anita Wach, Kristina Aleksova, Olja Grubić

Datumi izvedb

10. in 11. maj 2026
ob 150-letnici rojstva Ivana Cankarja na Vrhniki
Cankarjev dom Vrhnika

10. in 11. december 2026
ob 108. obletnici smrti Ivana Cankarja v Ljubljani
Cankarjev dom Ljubljana