Nerazrešljivo

Utopični ideali ideologije

Leta 2011 VN pod skupnim naslovom Nerazrešljivo trasira nov cikel performansov in to predvsem iz potrebe po nadaljnjem razvoju ustvarjalnih postopkov in izvedbenih strategij. Po zaključku cikla Via Nova se VN programsko odmakne iz polja problematizacije lastnega medija kot izvornega ustvarjalnega “greha” (gledališče, performans, sodobna umetnost itd) oziroma preseči sarkazem avtoreferenčne samonanašalnosti in preizpraševanja položaja in smisla umetnika v sodobni družbi ter njegovega razmerja s konzumentom sodobne umetnosti. Ustvarjalni interes VN se premakne od radikalne individualizacije (kot dosedanje kritike postindustrijskega neoliberalnega subjekta) h kolektivu, ki še zmeraj predstavlja utopični ideal sleherne ideologije – oziroma od individualne podreditve mehanizmom sodobne subjektivizacije k družbenim (socialnim, kolektivnim, nacionalnim itd) mehanizmom nadindetifikacije (zakon, država, resnica, pravica itd). 

V vsebinskem smislu cikel Nerazrešljivo odpira teritorij kontradiktornih konceptov in nerazrešljivih paradoksov, ki v jedru strukturirajo sodobno družbo in posameznika. Gre za niz vprašanj, ki segajo v jedro ontoloških temeljev človeške družbe, kot so kaj je resnica, kaj je sreča, kje je meja med življenjem in smrtjo, dobrim in zlim, pravico in krivico, zakaj želimo biti enaki in različni hkrati, je razum blagoslov ali prekletstvo človeštva itd. Ta vprašanja ne prenesejo enoznačnih odgovorov, vsak dominantni družbeni sistem se do njih opredeljuje znotraj svojega sistema vrednot. Pri tem seveda nikoli ne gre za ontološko razrešitev, temveč za oblikovanje družbenega konsenza o teh vprašanjih. Orodje za vzpostavljanje družbenega dogovora je politika kot sinteza ideološke produkcije smisla v znanosti, religiji in umetnosti. Zmeraj gre za ideologijo – in to je tisto Nerazrešljivo, kar naslavljajo projekti novega cikla VN.

Sama tema nas v estetsko-formalnem smislu napeljuje nazaj v gledališče (medij preigravanja različnih vlog), v katerem so dualizmi Ideja-Materija, Duh-Telo, Življenje-Smrt, Moški-Ženska, Resnica-Laž, Realnost-Iluzija itd v stalni, lahko bi rekli ”klasični” napetosti in kofliktu. Gledališče razumemo kot medij, kot umetniško orodje, ki zaradi te nerazrešljivosti tudi danes, kljub digitalni transformaciji družbe, še zmeraj ostaja smiselno, aktualno in zanimivo. Preigravanje različnih vlog, stalna napetost med Subjektom/Imaginarnim in Objektom/Realnim, večna potreba po veri v Boga/Prihodnost/Srečo (z eno besedo Utopija), so bazično ustvarjalno polje (konvencija) gledališča, zato nikoli ne more izgubiti svojega smisla.