Vsak mesec novice o tem, kaj delamo in kje nas lahko vidiš
Prijavi se
Bojan Jablanovec
Gledališki režiser, pedagog, umetniški vodja VN
Bojan Jablanovec (23. 11. 1961, Murska Sobota) je gledališko režijo diplomiral leta 1990 na Ljubljanski AGRFT. Že z diplomsko predstavo Helios (Cankarjev dom, 1988) nakaže svoj interes za odpiranje gledališkega polja in raziskavo percepcije gledalca. Leta 1989 sledi avtorski projekt Triumf smrti (SNG Maribor) v katerem sintetizira gledališke trende, ki so zaznamovali osemdeseta leta. V letih 1993 – 1999 režira v večini slovenskih repertoarnih gledališč (med njegovimi režijami: P. Corneille: Odrska utvara SLG Celje (Borštnikova nagrada za scenografijo); F. G. Lorca: Dom Bernarde Alba, PG Kranj; H. Barker: Ljubezen dobrega moža, PDG Nova Gorica (Borštnikova nagrada za režijo); A. Jarry: Kralj Ubu, MGL; P. Ridley: Disney Razparač, SNG Ljubljana; W. Schwab: Predsednice, SNG Ljubljana; F. Dürrenmatt: Romulus Veliki, MGL; H. Ibsen: Hedda Gabler, SSG Trst; B. Brecht: Gospod Puntila in njegov hlapec Matti, PDG Nova Gorica). V obdobju 1997 – 1999 poučujekot asistent stažist za gledališko režijo in igro na AGRFT Ljubljana.
Iz potrebe po preverjanju smisla, pomena in razlogov za obstoj gledališča in iz prepričanja, da prevladujoči produkcijski model gledališče spreminja v muzej historičnih estetskih form leta 1999 prekine z režijsko prakso v slovenskih repertoarnih gledališčih in se posveti raziskavi gledališča. V obdobju do leta 2002 nastanejo trije raziskovalni projekti, v katerih in se posveča uprizarjanju subjekta skozi spolno razliko (Evropa – deklica, ki je preveč hitela, Cankarjev dom Ljubljana), uprizarjanju subjekta v razmerju do časa (Lenora, SNG Ljubljana) in uprizarjanju subjekta skozi razliko med govorom in jezikom (Olga Grad vs. Juanna Regina, PG Kranj). S temi projekti razvije svojo metodo dela, s katero se osredotoča predvsem na oblikovanje procesa, ki naj izvajalca pripelje v položaj avtorja, ki pred gledalcem stoji s svojo izjavo, s svojim telesom in s svojim smislom.
S tem namenom leta 2002 ustanovi platformo za raziskovanje, izobraževanje in produkcijo sodobnih izvedbenih umetnosti Via Negativa. Čeprav bazično ustvarjalno polje VN postane performans (vsak izvajalec je avtor in material svojega nastopa), primarni interes raziskave ostajajo temeljni mehanizmi gledališke konvencije. V tej fazij je gledališče v prvi vrsti medij komunikacije in ne estetizacije. S pomočjo metode redukcije se osredotoča predvsem na razmerje med izvajalcem in gledalcem in na vprašanje realnega v tem odnosu. Prvih sedem let se VN posveti raziskavi sedmih človeških lastnosti, splošno znanih pod imenom sedem smrtnih grehov. Gre za ciklus performansov, v katerih se ustvarjalci vsako leto osredotočijo na enega izmed smrtnih grehov in ga obravnavajo kot na bazični agens, ki formira izvedbeno situacijo, umetniški gestus in razmerje do gledalca. V tem obdobju z delavnicami razvija fleksibilen model mednarodne raziskave in produkcije, ki se ne zapira v logiko omejenega števila stalnih članov skupine. Ekipa ustvarjalcev postane mednarodna, z gostovanji na mednarodnih festivalih in v centrih sodobne umetnosti pa se VN uveljavi tudi v evropskem prostoru (Eurokaz Zagreb, Beneški bienale, Hebbel am Ufer Berlin, Kampnagel Hamburg, Teatergarasjen Bergen…) Leta 2010 pri založbi Maska izide zbornik Ne, Via Negativa 2002 – 2008.
V obdobju 2009 – 2011 se Jablanovec z VN posveti novemu ciklu performansov pod skupnim naslovom Via Nova – inverzija Vie Negative, napovedana že ob ustanovitvi leta 2002. Via Nova lastno produkcijo reflektira skozi vprašanja o razmerjih med starim in novim, kreacijo in destrukcijo, teorijo in prakso, kopijo in originalom, prisotnostjo in odsotnostjo, vrednostjo in ceno itd. Nastane dvajset performansov manjšega formata, ki jih Jablanovec konceptualno sintetizira v kompleksnejše dogodke in z njimi vzpostavlja komunikacijo s arhitekturo prizorišča in kontekstom dogodka, v katerega vstopa VN (gledališče, muzej, galerija, simpozij etc). Kot najpomembnejše velja izpostaviti: Via Nova Museum, Mestni muzej Ljubjana, 2009; Via MSU Zagreb, Muzej sodobne umetnosti Zagreb, 2010; Gola prisotnost, Kunsthalle Düsseldorf, 2010; Via New Territories, Live Art festival New Territories Glasgow, 2011; Tega nihče ne bi smel videti– Via Negativa 2002 – 2012, Moderna galerija Ljubljana, 2013. Leta 2012 pri založbi Maska izide monografija No One Should Have Seen This. The Theatre of Via Negativa 2002 – 2011.
Leta 2011 začne ustvarjati nov cikel performansov pod skupnim naslovom Nerazrešljivo, s katerim Jablanovec želi nadgraditi ustvarjalne postopke in izvedbene strategije VN. Osredotoča se na vprašanja ideološke instrumentalizacije, estetizacije in reprezentacije telesa ter na oblikovanje kolaborativnih ustvarjalnih procesov. Ustvarjalni interes premakne od radikalne individualizacije (kot kritike neoliberalnega subjekta) h kolektivu, ki še zmeraj predstavlja utopični ideal sleherne ideologije. Med najodmevnejše projekte tega obdobja velja uvrstiti: Korak v pravo smer (2013), Generalka za generacijo (2014), Sto zdravic (2015), Deveta (2016), Skupaj (2018), 365 padcev (2018), Physis (2021).
Metoda dela, ki jo Jablanovec v svojem umetniškem vodenju platforme VN neprestano razvija in nadgrajuje, se je na številnih delavnicah doma in v tujini izkazala tudi za učinkovit izobraževalni model za uvajanje mladih avtorjev v polje sodobne izvedbene umetnosti. Leta 2012 ustanovi VN Lab, laboratorij Vie Negative za uprizarjanje. Gre za program kontiuiranega mentorsko vodenega ustvarjalnega procesa za ustvarjalce, ki se želijo profilirati kot avtorji sodobne izvedbene umetnosti. Leta 2019 ustanovi in vzpostavi tudi delovanje spletnega portala za refleksijo sodobne scenske umetnosti Neodvisni. Namen portala je vzpostaviti referenčno mesto refleksije neodvisne produkcije sodobne umetnosti. S ciljem višje ravni povezovanja znanj, izkušenj in metodologij ustvarjalcev in producentov, ki v Sloveniji delujejo na področju sodobne izvedbene umetnosti, leta 2019 ustanovi in programsko vodi rezidenčni program za raziskave sodobnih izvedbenih umetnosti PARL – Performance Art Research Ljubljana.
V obdobju 2020 – 2023 poučuje na akademiji za vizualne umetnosti (AVA). Leta 2023 prejme nagrado Ksenije Hribar za izjemen prispevek na področju uprizoritvenih umetnosti. Leta 2024 mu Univerza v Ljubljani podeli priznanje pomembnih umetniški del na področju gledališke umetnosti.