Skupaj

Biti skupaj. Za politiko nerazrešljiva težava, za performans večni ideal.

“Za dotik morata obstajati dva”, pravi Mladen Dolar (Touching Ground, Filozofski vestnik, št. 2-2008). In biti morata skupaj, fizično na dosegu, prisotna v istem prostoru in času. Če bi o tem, kaj pomeni biti skupaj, razmišljali samo skozi dotik, potem je situacija, vsaj navidez, preprosta. Toda dotik ni eksluziven moment doživljanja skupnega. Skupaj je mogoče brati v zelo različnih prostorskih in časovnih dimenzijah, fizičnih in mentalnih prostorih, toda v projektu performerskega dvojca Jurišić-Manić gre za strikno konceptualno in metodološko zamejitev, ki je usmerjena k vprašanju kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj.

Performativna umetnost že po svoji definiciji teži k izkustvu skupnega kot interdisciplinarnega presečišča časa, prostora in (telesne) prisotnosti (izvajalca in publike). Ta skupaj definira dogodkovno zlitje, ki hkrati nastaja in se dogaja zdaj in tukaj. V tem smislu performans že sam po sebi vzpostavlja sebi lastne parametre skupnega. Projekt Skupaj zato performativnost jemlje konceptualno striktno. Pri tem pa je seveda ključno vprašanje, kako. Danes smo priča neznosne inflacije performativnosti. Vse je performans, utapljamo se v vseprisotnosti in medializaciji vsega. Hitro najdemo razloge, kaj nam je skupno, toda (skoraj) z ničemer več (za dolgo) ne zdržimo skupaj. Skupaj zahteva investicijo, ki smo jo vedno težje pripravljeni plačati. Leja in Marko se ukvarjata ravno s to investicijo, pri tem pa ne iščeta odgovora zunaj sebe, v neki instanci (teoriji, zgodbi, mitologiji), ki bi osmišljala razmerje med njima. Vprašanje obračata vase: zakaj hočem biti skupaj (z njim/njo), kako vzdržati skupaj, kaj narediti (s sabo), da bo skupaj realizacija presežka (mene), kako se izmakniti hierarhiji moči (kajti to ni skupaj)… In ne nazadnje: kako ta skupaj vzpostaviti v performativnem času in prostoru gledalca.

Skupaj ne more biti koincidenca niti konstrukcija. Investicija je zelo tvegana, ker mora biti zelo natančno ciljana. Leja in Marko ciljata v tisto, kar vidita drug v drugem in v čemer lahko prepoznata sebe. To je neka minimizirana točka, ki jo poskušata prekriti v času dogodka. Vztrajata na telesu, na pogledu, dotiku, pretoku energije… Za to potrebujeta čas. Beseda vstopa v dogodek skozi misli Semire Osmanagić, ki nastajajo in se projicirajo v času dogodka. To je pogled tretjega, ki išče svoj prostor v skupnem in ki je zmeraj že neka interpretacija, ki pritiska na nevidne kljuke nevidnih vrat v skupaj. “Problem dotika kot problem dveh, je problem štetja”, pravi Dolar in kasneje nadaljuje: “Začeti je treba z neštevnim, z nečim, kar ne more biti podložno štetju, kar ni niti ena niti dva. Štetje ne pride v poštev.” “Skupaj” je neko mitično mesto zlitja, ki posameznika “zaceli” z drugim, je izkustvo nadidentifikacije, kjer se mnoštvo obrne v Eno. “Skupaj” je površina, na kateri stalno drsi – tega ni mogoče stabilizirati, izkusimo ga zmeraj znova na novo, bolj ko ga želimo formalizirati, večja praznina začne zevati v skupem. Za politiko nerazrešljiva težava, za performans večni ideal.

Foto: Matija Lukić

Foto: Matija Lukić

Foto: Matija Lukić

Foto: Matija Lukić

Foto: Urška Boljkovac

Foto: Matija Lukić

Foto: Matija Lukić

Skupaj

2018 • Nerazrešljivo
Performans v trajanju • 360 min

Zasnova in izvedba — Leja Jurišić, Marko Mandić
Snovanje in piska — Semira Osmanagić
Snovanje in izvedbena strategija — Bojan Jablanovec
Producent Pekinpah — Žiga Predan
Producentka VN — Špela Trošt
Produkcija — Pekinpah, Via Negativa
Koprodukcija — Kino Šiška

V performansu se naključno predvaja nabor več kot 300 skladb po izboru Leje Jurišić in Marka Mandića. Po šestih urah je predvajanje ustavljeno in performans je končan.

Nagrade

Najboljša predstava sezone 2017/2018 • Nagrada Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije
Nagrada po presoji žirije • Borštnikovo srečanje 2018
Najboljša predstava po izboru žirije • Gibanica – Bienale slovenske sodobne plesne umetnosti 2019