Ne me silit, da povem, kaj mislim

Iluzorne resnice in resnične fikcije

(Anita Wach)

Ne me silit, da povem, kaj mislim je predstava o spektaklu. O vseprisotnem diktatu podobe in o svobodi, skriti v temi. O objektivnosti fizičnih pojavov in naravi zaznavanja. O materialnosti misli in zakonih kinetike. O hitrosti svetlobe in vzdržljivosti mišic. O umetnosti in umetelnosti. O dejstvu in videzu dejstva. O fotofilni kulturi in temni naravi. O fizičnosti podob in abstrakciji telesa. Spektakel je droga, ki gledalce hrani s svetlobo in podobami, ki so odsevi resničnosti … ki so odsevi podob naših predstav o resničnosti … ki so projekcije naših želja … ki so projekcije želja drugih … ki so odsevi perverzij iluzije. To je neustavljivi ples simulakrov – telesa, besede, stvari, podobe zablodelih bitij, razpadajočih spomenikov, parafraze sloganov in refraze umetniških del, zbirka iluzornih resnic in resničnih fikcij.

Ne me silit, da povem, kaj mislim. Ne govorite mi, da lahko svobodno izrazim svoje mnenje. Ne posiljujte me s tem, da je to moja pravica kot človeka in državljanke svobodnega sveta. Svoboda izražanja se je izgubila v spektaklu spopada za pravice vseh in o vsem, povsod in naenkrat. Mimogrede, nobenega jezika ne obvladam ravno najbolje, moja angleščina je slaba, moja slovenščina je obupna, moj materni jezik se mi počasi razkraja, zlahka me kdo narobe razume. Spektakel teče hitreje od moje sposobnosti za obdelavo informacij. Preplavlja me z enormno količino dejstev, podatkov, mnenj, izjav, definicij, predstavitev, analiz, grafov, statistik, interpretacij, komentarjev … Dejstva postajajo interpretacije. Izjeme postajajo stereotipi. Posamezniki postajajo generični. In kje sem jaz v vsem tem? Poskušam manevrirati po labirintih razumevanja, tečem, kolikor morem, spotikam se le v dovoljenih in primernih okoliščinah … In od časa do časa se skrijem v kakšen temen kot, kjer me svetloba spektakla ne more doseči. To je bistvo moje svobode.

Projekt temelji na izbranih performativnih dogodkih iz cikla 30 stavkov. Februarja 2024 je spektakel Ne me silit, da povem kaj mislim izvedel piarovski spin in se preobrazil v performans z naslovom Ne me jbt.

Ne me silit, da povem, kaj mislim

2023
Spektakel • 80 min

Zamisel — Anita Wach, Bojan Jablanovec
Režija — Bojan Jablanovec
Koreografija — Kristina Aleksova, Anita Wach
Izvedba — Anita Wach, Branko Potočan, Ena Kurtalić, Gregor Luštek, Kristina Aleksova, Loup Abramovici
Posebni gost — Žiga Srebot Jelovšek
Kostumografija — Olja Grubić
Scenografija — Matej Stupica
Glasba
— Eduardo Raon (vključuje tudi odlomke iz Antonio Vivaldi: Štirje letni časi)
— Soavtorja: Boštjan Gombač, Luís André Ferreira
Video
— Projicirano besedilo: Bojan Jablanovec, Anita Wach
— Montaža in avdioreaktivno projiciranje slike: Stella Ivšek
Tehnično vodstvo — Martin Lovšin
Producentka — Špela Trošt
Produkcija — Via Negativa

V predstavi so uporabljeni videoposnetki performativnih dogodkov iz cikla 30 stavkov:
— Svoboda vodi ljudstvo
— We, the Perverts
— Veto
— Končna rešitev
— Kako zajcem razložiti spomenik
— Republika