Sedem smrtnih grehov

Subjekt via negativa

Smrtni grehi predstavljajo za projekt Via Negativa tisto obče prepoznavno tematsko polje, ki vzpostavlja arhetipsko fronto konflikta v razmerju med subjektom in družbo. Jeza, lenoba, pohota, požrešnost, pohlep, zavist in napuh za katoliško cerkev predstavljajo izvor zla, pravni sistem pa jih nadzoruje z mehanizmi represije in obravnava kot motiv potencialnega zločina. Kot družba po eni strani gradimo kolektivne mehanizme “obrambe pred grehom” (pravo, šolstvo, religija) in vzpostavljamo sistemski režim kontinuirane kontrole na vseh nivojih družbenega življenja. Kot posamezniki smo pod pritiskom lastne subjektivnosti v stanju nenehne napetosti z moralnimi imperativi družbene norme ter v stalni nevarnosti zdrsa v užitek “prepovedanega”. Zato razvijamo različne individualne in družbene oblike popuščanja pred nevzdržnim pritiskom “skušnjave”, ki jih reguliramo s kaznovalno politiko in moralno normo ter na ta način vzdržujemo dogovorno iluzijo normalnosti.

Via Negativa v polje sedmih smrtnih grehov vstopa z metodo samouprizarjanja in vzpostavja izvedbeno situacijo, v kateri “greh” obravnava kot konstitutivni moment vsake subjektivizacije in socializacije. Identiteta subjekta se oblikuje na njihovem zatiranju, socializacija temelji na njihovi kontroli. Ustvarjalci “greh” obravnavajo kot agens, s katerim formirajo izvedbeno situacijo, umetniški gestus in razmerje do gledalca. Gledališče nas v tej fazi zanima predvsem kot medij komunikacije in ne estetizacije.

Ob zaključku cikla Sedem smrtnih grehov je leta 2010 pri založbi Maska izšel zbornik z naslovom Ne, Via Negativa 2002 – 2008, ki obsega dokumentirano kronologijo ter eseje in študije o izvedbenih strategija Vie Negative. Na temelju esejev Blaža Lukana Izbris gledalca in Bojane Kust O nemoči radikalne potrošnje sta še pred izidom knjige nastala tudi prva performansa v ciklu Via Nova.