Via Nova

Paradoks novega

Via Nova je cikel performansov manjšega formata, večinoma solo ali dueti, ki jih predstavljamo samostojno ali v kontekstu skupinskih predstavitev. Via Nova reflektira produkcijo VN skozi razmerja med kreacijo in destrukcijo, teorijo in prakso, kopijo in originalom, prisotnostjo in odsotnostjo, vrednostjo in ceno itd. Svoj material Via Nova zajema iz performansov VN, ki so nastali v obdobju 2002 – 2008 in to z namenom, da ga v novih formatih in novih kontekstih predstavi na novo. Prizori, akcije, situacije so v Vii Novi iztrgane iz svojega izvornega konteksta (sedem smrtnih grehov) – Vio Negativo obravnavamo kot ‘tekst’ Vie Nove, da bi si v novih kontekstih lahko vprašanja zastavili znova in na novo. Via Nova ustvarjalcem omogoča avtonomne kontekstualizacije, tematizacije in interpretacije materiala VN in je odprta za različne izvedbene formate in strategije. Performerji nastopajo kot samostojni avtorji: svoje delo podpisujejo s svojim imenom, mu podelijo svoj naslov in ga postavijo v svoj kontekst. V ciklu Via Nova ustvarjalci raziskujejo načine, kako Realno izluščiti iz nanosov racionalizacij, simulacij in konvencij, ki ga prekrivajo v teatralni situaciji pred gledalcem.

Novo kot pred-videno in predvidljivo

Projekt Via Nova smo napovedali že leta 2002 ob ustanovitvi Vie Negative. Napovedali smo ga z zavestjo, da je logika sodobne produkcije umetnosti, ki od umetnika pričakuje, da nenehno proizvaja nekaj novega, v bistvu paradoks: Novo je hkrati že pred-videno in predvidljivo. Po drugi strani pa Novo kot še-nikoli-videno največkrat proizvede zadrego, nelagodje ali celo razočaranje. Užitek lahko Novo proizvede le znotraj pred-videnega, znotraj tega, kar ga napoveduje.

Via Nova izhaja iz predpostavke, da je samo v logiki raz-stavljanja gledalcu mogoče omogočiti, da zasede neko novo pozicijo gledanja, kajti v logiki pred-stavljanja se ne more zgoditi nič novega, originalnega ali izvirnega, saj temelji na konceptu vnaprej dogovorjenega mesta gledanja. V pred-stavljanju se izvajalec in gledalec oba zelo dobro zavedata, da sta se znašla v vnaprej fiksiranem razmerju in prav v tej točki se začne igra izmikanja – šele zdaj je izmikanje sploh mogoče. To je zelo stara igra in prav zaradi te igre je njuno razmerje še zmeraj zanimivo in sodobno – pa vendar nič novega.

Prav v tej točki se Via Negativa avtoironično sklicuje sama nase – zato, da tvega neko lastno “izvirnost, originalnost, novum” in s tem pokaže prav na to mitsko dimenzijo novega – nov je lahko samo pogled, ki novost lahko prepoznava samo v razmerju do starega, kot edine referenčne točke gledanja. Gledalec v svojem pričakovanju izvirnega, novega in originalnega mora najprej zasesti mesto starega (tja ga pravzaprav mora posaditi sam scenski dogodek), da bi se lahko (skozi lastni pogled) doživel kot nekaj novega.

Zato je igra izmikanja med njim in tistim, ki pred-stavlja še kako pomembna, predvsem morajo biti jasna njena pravila in koordinate v katerih se giblje medtem, ko njuno razmerje raz-stavlja. V tem tiči temeljni paradoks novega, ki nujno mora vnaprej zanikati lastno odprtost, saj se mora vpreči v neko zamejitev, če želi sprožiti prepoznavnost novega. V tem smislu bi bil radikalno Nov pristop (ki lastno mejo zanika) hkrati tudi radikalno zgrešen oziroma neprepoznan, saj točka identifikacije njegove novosti sloh ne bi bila mogoča.

Skupinske predstavitve

Konceptualno sintezo cikla Via Nova predstavljajo skupinske predstavitve. To so projekti, v katerih performanse iz serije Via Nova povezujemo, sopostavljamo in adaptiramo v kompleksnejše dogodke in z njimi vzpostavljamo dialog z arhitekturo prostora (gledališče, muzej, galerija) ali s konceptom dogodka (razstava, festival, simpozij), v katerega vstopa projekt Via Nova. Skupinske predstavitve zato prevzemajo tudi imena prizorišč ali festivalov, na katerih se Via Nova predstavlja in na ta način osmišlja svojo prisotnost skozi njihove konceptualne narative.